EVALD FLISAR ODGOVARJA NA ČLANEK "SENSUAL SEDUCTION": 

Gonja, ki jo je proti meni s pomočjo Radia Študent sprožila Anja Radaljac, potrebuje ozadje, saj selektivno izbrani citati v članku Muanisa Sinanoviča skušajo prav namerno ustvariti napačen vtis. Začelo se je tako, da mi je Anja Radaljac po izgubi dela v Trubarjevi hiši literature in po zmanjšanju priložnosti za objave v Delu poslala pismo, v katerem me je prosila za pomoč. Ni ga poslala na Sodobnost, ampak na moj zasebni elektronski naslov. Ne glede na vse grdobije, ki jih je v preteklosti napisala o Sodobnosti in mojih dramah, sem začutil človeško dolžnost, da ji pomagam. Za začetek sem s souredniki Sodobnosti dosegel sklep, da ji Sodobnost ponudi prevod, potem še možnost, da napiše kritiko otroške knjige. Med nadaljnjim dopisovanjem, ki je bilo osebne narave in v katerem mi je zaupala tudi nekaj stvari o svojih zdravstvenih problemih, sem na uredništvu prepričal sourednike, da ji ponudimo pisanje Gledališkega dnevnika v alternaciji z Matejem Bogatajem, kar bi ji finančno vsaj malo pomagalo. Glede na vse prijazne besede, ki so do takrat stekle med nama, se mi je zdelo, da sva postala ne le sodelavca, ampak prijatelja. Zato se mi tisti dve šaljivi izjavi, ki ju ona nenadoma ima za »spolno nadlegovanje«, nista zdeli nič drugega kot kompliment (izjava ad rem in ne ad hominem), morda malce ponesrečeno izražen, res je, na kar bi me lahko prijateljsko opozorila takoj, pa bi se ji nemudoma opravičil. Opravičujem se ji tudi zdaj, nikdar ni prepozno; hotel sem jo pohvaliti, v besedah ni bilo nobenega podtona; po vsej dotedanji korespondenci sem bil prepričan, da se pogovarjava kot prijatelja, ki nista brez smisla za humor. Njena pritožba je prispela po enem mesecu. Ko sem jo predstavil glavni urednici Sodobnosti, pomočnici glavne urednice in strokovni sodelavki na uredništvu, so me z glasovanjem prepričale, da je Anja Radaljac preveč konfliktna oseba, da bi se z njo zapletli v dolgoročno sodelovanje, predvsem zaradi njenega odnosa do uredniških nasvetov in napotkov, ki jih ima za cenzuro. Resnici na ljubo naj povem, da sem jo zaradi danih obljub še vedno branil, vendar sem bil preglasovan. Samo dogovarjali smo se za sodelovanje, to se z izjemo prevoda in kritike sploh ni začelo. Vtis, ki ga zdaj skuša ustvariti s svojimi prijatelji in podporniki (da je bila »odstranjena«, ker se je uprla mojemu »spolnemu nadlegovanju«), je smešen, hkrati pa neznansko žalosten. In simptom časa, v katerem se je znašla kultura. Peticija Air Beletrine z zahtevo za moj odstop s položaja predsednika PEN-a (prav tako z nepopolnima in prirejenima citatoma), pa je samo še en primer deplasiranega besa, ki ga nekdo usmerja, poganja pa ga nepoznavanje celote mojega dopisovanja z Ano Radaljac (osebnega in ne uradnega!). Ne vidim razloga, zakaj bi odstopil kot predsednik PEN-a na podlagi sfabriciranih montaž, odstavi me lahko samo upravni odbor. In kaj ima ta skoraj sovražni govor nenadnih pravičnikov opraviti s Sodobnostjo? Nisem glavni urednik revije, sem samo zakoniti zastopnik društva, ki revijo izdaja. Bil sem samo posrednik med revijo in Anjo Radaljac, pač zato, ker se je obrnila name. Hotel sem pomagati, to je vse. In bi ji še, ne glede na vse.

 

ODGOVOR UREDNIŠTVA RADIA ŠTUDENT: 

Uredništvo Radia Študent trdno stoji za objavo članka Muanisa Sinanovića in za razkritjem korespondence, ki je potekala med odgovornim urednikom Sodobnosti Evaldom Flisarjem in kritičarko Anjo Radaljac. Še pred objavo smo od avtorja članka in Anje Radaljac zahtevali, da podrobno pojasnita kontekst Flisarjevih izjav in nam posredujeta celotno korespondenco, ki jo hranimo v uredništvu. Menimo, da avtor v članku navedene citate dosledno umesti v kontekst celotne korespondence, ki je sicer še enkrat podrobno razložen v odgovoru Anje Radaljac Evaldu Flisarju (glej spodaj).

Zavračamo očitke, da gre pri objavljanju tovrstnih člankov za senzacionalizem, rumeni tisk ali celo za »gonjo«, kot to v svojem odgovoru utemelji Evald Flisar. Nasprotno, v razkrivanju prikritih sistemov dominacije, razmerij moči in v boju proti novim oblikam implicitne cenzure vidimo eno osrednjih vlog Radia Študent v današnji konstelaciji našega lokalnega prostora. Tovrstne članke smo že objavljali in jih bomo objavljali tudi v prihodnje in to navkljub pritiskom, grožnjam in obtožbam, ki v zadnjih dveh dneh letijo tako na našo institucijo kot tudi na omenjena sodelavca. Bolj kot posamezni primeri, njihov javni linč in medijski pomp nas sicer zanima širša oziroma strukturna problematika tovrstnih delovanj in točno to smo skušali v primeru Evalda Flisarja tudi izpostaviti.

Ignoranca (namerna ali ne) do glavnega problema je sicer tudi največja pomanjkljivost Flisarjevega odgovora, ki skuša celotno zadevo zvesti na nekakšno nedolžno in neposrečeno šalo. Več kot očitno je, da se sploh ne zaveda učinkov lastnega delovanja in tega, kako je to dojeto pri tistih, ki so ga deležni. V članku avtor ne poskuša narediti rekonstrukcije celotnega dogajanja, pač pa izpostavi logiko delovanja, ki je bila na delu že od samega začetka in je ne glede na nadaljnje dogodke (in njihove razloge) že sama po sebi nesprejemljiva. Četudi bi bili Flisarjevi razlogi za prekinitev sodelovanja z Radaljac ločeni od njegovih seksističnih izjav, je slednje v vsakem primeru nedopustno in po svojih učinkih skrajno problematično – za osebo, za "generacijo" in za celotno literarno sceno. Zagotovo ni jasno, ali ta primer pomeni ustaljen način Flisarjevega funkcioniranja, a nekaj ostaja nedvoumno: njegove izjave so seksistične. Njegovo »opravičilo« se tega sploh ne dotakne. Najmanj, kar lahko zahtevamo od odgovornih institucij (PEN in revija SODOBNOST), je pripoznanje širše problematike in ustrezno ukrepanje glede le-te. Od Flisarja samega pa še vedno pričakujemo opravičilo s prevzetjem odgovornosti glede lastnih dejanj in njihovih učinkov.

 

ODGOVOR ANJE RADALJAC: 

Z revijo Sodobnost sem se kot kritičarka prvikrat srečala leta 2012, ko sem na elektronski naslov @email poslala povpraševanje o možnosti objavljanja v omenjenem mediju. Moje sporočilo je bilo z navedenega elektronskega naslova preusmerjeno na elektronski naslov @email. Prek tega naslova je Flisar takrat urejal mojo prošnjo in prek tega naslova je Flisar vzpostavljal vso svojo nadaljnjo poslovno komunikacijo z mano. Glede na to, da je bilo moje prvo sporočilo preusmerjeno na navedeni naslov, obravnava mojega povpraševanja pa je bila naslovljena na Flisarja, mi je bilo sporočeno dvoje: da je to elektronski naslov, ki ga uporablja za poslovne namene, hkrati pa, da je on tudi tista oseba, na katero so tovrstne prošnje pri Sodobnosti usmerjene. Funkcija, ki je Flisarju dodeljena pri Sodobnosti, je funkcija odgovornega urednika, kakor je razvidno (tudi) iz opredelitve na uradni strani Sodobnosti in kakor je navedeno na zavihkih aktualnih številk revije. http://www.sodobnost.com/index.php?page=UREDNISTVO

Glede na začetne izkušnje komunikacije s Sodobnostjo, ki jih tu opisujem, nisem nikoli imela občutka, da naj bi se o možnostih sodelovanja pogovarjala s kom drugim. Še več. Kot je razvidno iz spodaj citirane korespondence, je glavna urednica Sodobnosti, zgoraj navedena Jana Bauer, ki je že tedaj opravljala vlogo glavne urednice, moje sporočilo, poslano na uradni kontaktni elektronski naslov @email, posredovala Evaldu Flisarju in nanj ni odgovarjala sama. 

Dodam naj le še tale zajem ekrana, iz katerega je evidentno, da Flisar navedeni naslov uporablja kot svoj javno dostopni, uradni naslov:

Ponovno sem se na Sodobnost obrnila 13. januarja 2016. Tudi tokrat sem iskala možnosti poslovnega sodelovanja in se na Flisarja še zdaleč nisem obrnila z osebno prošnjo po pomoči, temveč sem ga kontaktirala kot predstavnika Sodobnosti, na kogar sem bila že preusmerjena v podobni situaciji ob poizvedovanju o možnostih sodelovanja. Zapisala sem, citiram:

»Evald pozdravljeni,

naivno povprašujem ali imate morda pri Sodobnosti kakšno mesto za prevajalce (ali, če sem iskrena, karkoli drugega - pomoč pri urejanju, administraciji, pripravi razpisov, tudi pisanje prispevkov za revijo ...). Prevajala sem sicer samo za Hišo knjig (dva šund romana), ki še čakata objavo (ena naj bi se zgodila prihodnji mesec), ampak glede na to, da sem komajda magistrirala, si težko predstavljam, da bi lahko bila v kaj dosti bolj ugodnem položaju. Zdaj sem samozaposlena v kulturi, v Trubarjevi hiši literature so mi "pokazali vrata" takoj, ko sem končala študij ... in tako sem ostala brez dela. Imam ogromno idej, ampak nikakršnega kapitala, da bi jih uresničila ... verjetno se vam ne bi zdelo zanimivo ustanoviti podoben portal, kot ga imata Beletrina in LUD Literatura? Sama si želim še kakega problemskega portala, kjer bi se objavljali resni članki in poglobljene kritike, zlasti zato, ker sem nekaj podobnega poskusila vzpostaviti pri Trubarjevi hiši literature, ampak brez vsakršnih sredstev, seveda, kar ni bilo prav lahko. No, zdaj sem res že zašla. Če imate morda karkoli, kjerkoli ... bi bila zelo hvaležna za vaš odgovor.

V vsakem primeru vas lepo pozdravljam,

Anja Radaljac«

Resnično sem v svojem odgovoru poudarila svoj takratni eksistencialni položaj, kar sem storila zato, ker sem v vmesnem času (od prošnje iz leta 2012) še občasno bila v stiku s Flisarjem kot študentka, zaposlena v Trubarjevi hiši literature, kjer je Sodobnost prirejala svoje tiskovne konference, in ni se mi zdelo problematično navesti, da sem tam s prenehanjem študentskega statusa izgubila delo. Ker delo samozaposlenih v kulturi sestoji iz posameznih projektov, je s te plati profesionalno prikazati lastno situacijo, saj lahko delodajalec na ta način oceni naravo dela, ki ti ga lahko ponudi, te prošnje pa zaradi tega nikakor ne postanejo 'osebne narave'. Naj še omenim, da sem v istem času povpraševanje poslala tudi na nekatere druge naslove, ne zgolj na Sodobnost.

Sama sem, kot je razvidno iz zgornjega citata, Flisarja vikala. Tikanje mi je predlagal Flisar sam, in sicer v korespondenci 18. februarja 2016, ko sva se dogovarjala o prevodu članka, uvodnika k tretji številki Sodobnosti v tekočem letu. Ocenjujem, da je s tem Flisar prevzel pobudo in poslovno komunikacijo nekoliko razbremenil formalnosti, kar je v literarno-kulturnem prostoru seveda praksa. Podobno je bil tudi on tisti, ki mi je poslal prošnjo za prijateljstvo na Facebooku in komentiral moje objave, med drugim tudi objavo, v kateri sem prosila za literaturo na temo hipohondrije, ko je, nanašajoč se na to, da smo se srečali na javni proslavi ob 80. obletnici Sodobnosti, kamor me je osebno povabil, zapisal: »Včeraj si se pogovarjala s hipohondrom, ki bi ti znal marsikaj povedati, pa ga nisi vprašala. J« Osebno nisem nikoli načenjala zasebnih pogovorov s Flisarjem, vselej sem se zgolj odzvala na njegovo pobudo, ko se mi je to zdelo primerno.

Vsekakor in na noben način pa nisem nikoli želela s Flisarjem deliti podatkov o svoji intimi. Neprijetno sem se recimo počutila ob njegovih spraševanjih o tem, ali sva s partnerjem resna v odnosu, ali se bova poročila, zakaj ne, kdaj bova imela otroka ipd., ki mi jih je postavljal na uradnem sestanku, ki je potekal v stavbi DSP. Meja je bila zame absolutno prekoračena, ko mi je napisal, da sem na fotografiji, ki sem jo morala posredovati za objavo ob kritiki (to je ustaljena praksa v Sodobnosti), seksi, in ni razumel, ko sem mu v šoku nekoliko pikro napisala, da si nisem mislila, da morajo biti intelektualke seksi, ter je celo namigoval na to, v kakšne ženske se zaljublja in 'na kaj se mu dviguje'. Opozorila sem tudi, da se je zelo očitno nanašal na moj fizični videz, ko je pisal o tem, da sem seksi, vendar na to ni več odgovoril. Mislim, da je šlo za dovolj jasen odziv, da bi moralo biti Flisarju vsekakor jasno, da sem mu s tem sporočala, da mi način/nivo komunikacije ne ustreza, a očitno temu ni tako, kajti ta moj takojšnji odziv je v svojih medijskih izjavah gladko zamolčal. 29. junija 2016 mi je Flisar poslal e-pošto, v kateri je izrazil čestitke mojemu partnerju Aljažu Krivcu (ob prejemu Stritarjeve nagrade) in me prosil, naj mu povem, da mora izstaviti račun za kritiko v reviji Sodobnost.

V odgovoru sem mu posredovala partnerjev e-naslov (čeprav ga je Flisar že imel, saj sta s Krivcem bila večkrat v kontaktu, tudi nedolgo pred tem dogodkom), na kar mi je odgovoril, citiram: »A se ne pogovajata več, zdaj ko je dobil nagrado?«

Ob tem sem se, zlasti zato, ker mi je Flisar večkrat omenjal, da bi morala 'spremeniti svoj način pisanja', 'da mi manjkajo nekatere kvalitete' ipd. ter moje delo primerjal z delom mojega partnerja, počutila neprijetno, kar sem mu tudi sporočila. To sem storila previdno in z zadržkom, ker sem se bala odziva, ki pa je bil naposled še hujši, kakor sem si sploh lahko predstavljala: odpovedano mi je bilo sodelovanje, ki je bilo pred tem pisno potrjeno (zagotovim lahko elektronsko pošto, ki to dokazuje). Seveda Flisar v svojih trenutnih odzivih v medijih ne govori o tem, da mi je prekinil vsa sodelovanja le kratek čas po tem, ko sem povedala, da se počutim neprijetno. Takojšnji odziv je bil sledeč:

»Oh, za božjo voljo! Po dvajsetih letih življenja v Londonu, kjer so sodelavci res sodelavci in nujno tudi prijatelji, se mi zdi to, kar si napisala spodaj, komaj verjetno. Naslednjič me boš verjetno obtožila spolnega napada! In to po vsej naklonjenosti, ki sem ti jo izkazal, in po vsem, kar sem skušal narediti zate. Ne preostane mi drugega, kot da se umaknem iz tega cirkusa. Sorry.«

Bolj uradna prekinitev sodelovanja je prišla naslednji dan, in sicer po tem, ko sem še eksplicitneje povedala, na katere dogodke in izjave se nanaša moje nelagodje. V nasprotju s svojim dejanskim odzivom Flisar v medijih navaja, da bi se mi opravičil, če bi mu povedala, kako se počutim. Zakaj tega torej ni storil, ko pa je vendar razvidno, da sem mu to povedala? Zakaj je v resnici (zgolj) prekinil sodelovanje?

Na tem mestu javno priznavam, da sem se ob pripombah, ki jih je podajal Flisar ob moji fotografiji, počutila prizadeto in zgroženo. Nemogoče je iz konteksta vzeti izjavo, da se od intelektualke absolutno (s klicajem) pričakuje, da bo seksi. In hkrati so takšne izjave nedopustne. Od intelektualke se ne bi smelo v nobeni zdravi družbi pričakovati, da bo seksi, da bo privlačna, lepa, mlada, samozavestna, ... Pričakovati bi se moralo, da bo argumentirana, sposobna, inteligentna, razumna, razgledana, artikulirana, lucidna. Pričakovati bi se moralo tisto, kar se pričakuje od intelektualcev in kar dejansko opredeljuje pojem 'intelektualnosti'. To, da se od intelektualke pričakuje, da bo seksi in da ji lahko – še več – tudi kdorkoli pove, ob čem se mu dviguje (ob njej), je nesprejemljivo, seksistično in oblastno. Zlasti so tovrstna namigovanja nesprejemljiva, če prihajajo s pozicije predsednika organizacije, kot je PEN, ki naj bi med drugim opozarjala na prav tovrstne težave (in pod predsedstvom Jennifer Clement to na svetovni ravni tudi počne). Nesprejemljivo je, da se ženskam pripisuje drugačne označevalce in se do njih goji drugačna pričakovanja kot do moških. Neprimerno in nesprejemljivo je, da se pričakuje, da bo intelektualko zanimalo, ali bi jo moralo zanimati, kaj o njej kot 'spolnem bitju' sodijo moški. Flisar namreč zapiše, da mora biti intelektualka lepa in seksi. To se od nje pričakuje. In sicer zato, ker moške privlači ženski intelekt. Izhodišče pripombam je bila fotografija ter ocena fizičnega videza in ne intelektualna izjava.

Osebno se mi zdi najbolj sporno, da mi je bila odvzeta možnost, da sama izberem, kaj je zame v pogovoru sprejemljivo in kaj ne, v čemer prepoznavam oblastnost Flisarjevega diskurza. Vljudno sem povedala, da mi ob takih osebnih izjavah ni prijetno, in prosila, ali lahko komunicirava na profesionalnem nivoju. Na to sem prejela odgovor, da sem napadalna, vzvišena in da Sodobnost prekinja sodelovanje z menoj. Pomembno se mi zdi izpostaviti, da je v mojem nestrinjanju s tem nivojem komuniciranja Flisar prepoznal napad nase, kar je tudi eksplicitno napisal. Sprašujem se, kako je lahko izraz nelagodja ob seksističnih in pokroviteljskih pripombah 'osebni napad'. Razen te korespondence v tistem obdobju s Flisarjem nisem komunicirala in ta izjava o osebnem napadu se ne nanaša na prav nič drugega kot na ta moj izraz nelagodja.

V izjavah, ki jih je podajal Flisar, ne prepoznavam ničesar humornega oz. šaljivega, izjave pa niti niso imele strukture šale, predvsem pa tovrstnega seksizma nikoli ne bi mogla razumeti kot šalo. Menim, da ni humorno ali 'šaljivo', če nekdo žensko degradira na spolni objekt in mislim, da ni humorno, če nekdo nekomu vsiljuje pogovor o svojih erotičnih izkušnjah in občutkih. Mislim, tudi, da niti slučajno ni 'šala', če ženska, ki je izrazila nestrinjanje s tako komunikacijo, zaradi tega izgubi poslovno sodelovanje, ki je bilo pred tem že pisno dorečeno.

Na tem mestu bi tudi opozorila, da smo prekarni kulturni delavci v tem smislu v neprimerno slabšem položaju od kolegov v delovnih razmerjih. Flisar mi, ne glede na to, da sem za Sodobnost napravila prevod in kritiko, recimo ni ponudil pogodbe o sodelovanju, kar je sicer ustaljena praksa v sorodnih primerih, zanašati sem se morala na njegove pisne besede in 'dobro ime'.

In vendar se morda ne bi javno izpostavila, če ne bi govorila s kolegicami, ki delujejo v literarnem in gledališkem prostoru, in spoznala, da je podobnih primerov še mnogo; primerov, o katerih sem prej slišala le mimogrede, brez konkretnih imen, priimkov ... Kar je najbolj problematično in evidentno tudi v tem primeru, pa je to, da ženske nismo z ničemer zaščitene, ker se tovrstna komunikacija dojema kot 'šala', kot 'prijateljski odnos', kot nekaj sprejemljivega, celo pozitivnega, osebe, ki se take komunikacije poslužujejo, pa ne prepoznavajo, da gre za seksističen odnos, ki še zdaleč ni sprejemljiv, temveč celo menijo, da bi morale biti ženske za takšen odnos hvaležne.

In to je naslednje, kar je problematično: Flisar najin odnos nenehno premešča iz polja profesionalnega odnosa v polje zasebnega, kamor ga je v resnici nenehno premeščal on sam. To se, na primer, ni dogajalo v odnosu Flisar–Aljaž Krivec, ko je bilo sodelovanje v resnici tudi bolj intenzivno in bi bila sproščenost komunikacije prej pričakovana. Flisar je bil v tistem primeru skrajno profesionalen. Flisar se vzpostavlja kot očetovska figura, kot dobrotnik, mene pa degradira na raven hčerke, na raven prosilke, ne pa profesionalke, s katero naj bi vzpostavljal poslovni odnos. Nenehno se predstavlja kot dobrotnik in ne razume, da s tem izbriše odnos urednik–kritičarka ter vzpostavlja nekakšen zasebni odnos, v katerem naj bi bile meni podarjene nekatere reči, in sicer zgolj prek njegove prijaznosti! Ob tem in nenehnem poudarjanju, kako da ta in oni član uredništva nasprotuje sodelovanju z menoj, sem kot kritičarka, prevajalka, avtorica … degradirana in ponižana. Sodelovanja sem si želela kot enakopravnega poslovnega odnosa in to sem Flisarju tudi pojasnila. Na to se ni odzval.

V isto smer gre degradacija mojega kritiškega dela, ki ga Flisar očitno razume kot osebne napade: »Ne glede na vse grdobije, ki jih je v preteklosti napisala o Sodobnosti in mojih dramah, sem začutil človeško dolžnost, da ji pomagam.« Moje kritiško delo je s tem degradirano na raven 'grdobij', se pravi, nekakšnih nerelevantnih, neargumentiranih zapiskov, s čimer mi je odvzeta vsa strokovnost, jaz sama pa sem postavljena na raven prosjaške deklice. Flisar zapisano dejansko trdi na podlagi ene same negativne kritike, ki sem jo podala zastran njegove drame Antigona zdaj! (objavljena je bila na RŠ). O Sodobnosti sem pisala zgolj v članku o slovenski dramatiki v krizi, v katerem sem jo izpostavila kot zgled v smislu objavljanja slovenskih dram. To je bilo tudi vse, kar sem o reviji javno zapisala. Hkrati naj tudi dodam, da sem se zelo pozitivno izrazila o Flisarjevem romanu Začarani Odisej in pohvalno o romanu Besede nad oblaki, podobno sem pozitivno pisala o prevodnih delih Sodobnosti, o Seznamu prešuštnic in Baltaragisovem mlinu. Ta Flisarjev komentar mojega pisanja torej jemljem kot užaljen napad na mojo kritiško integriteto, ki se napaja pri posamičnem primeru.  

Zvajanje s problemov in spregledovanje seksizma, ki sta jasno razvidna v Flisarjevem odgovoru, se mi zdita skrajno problematična. Vem, za čem stojim in spodbujam svoje kolegice, da podajo svoje sorodne izkušnje. Težava je sistemska in iz tega, kako skuša Flisar svoja dejanja normalizirati, je to jasno razvidno.

Dokler bo normalno, da lahko oseba, ki izrazi nelagodje ob seksizmu, zaradi tega doživi prekinitev potrjenih dogovorov o sodelovanju, bomo živeli v družbi, ki je daleč od enakopravnosti. In to ni družba, v kateri je primerno molčati. 

 

ODGOVOR MUANISA SINANOVIĆA: 

Menim, da odgovor Evalda Flisarja ne negira tez, ki sem jih postavil v članku, temveč ravno obratno, da jih potrjuje.

Ena od njih je, da se Flisar problematičnosti svojega govora in ravnanja ne zaveda, druga, komplementarna, pa, da je to nezavedanje vpeto v objektivne mehanizme izkoriščanja položajev moči na literarnem polju. Flisar v odgovoru namreč svoje izjave potisne v sfero prijateljskega in šaljivega, v sfero, v kateri je njegov govor legitimen. Privzemimo za trenutek njegovo potezo kot upravičeno ...

Vseeno ne moremo mimo dejstva, da je namen konverzacije v samem izhodišču poslovni, namreč pridobiti fotografijo avtorice za objavo ob članku, in – še posebej – da si sama avtorica ob zdrsih v zasebni tip komunikacije vsakič znova prizadeva za vzpostavitev uradnega tipa (Flisar v odgovoru trdi, da to ni res, kar potrjuje mojo tezo o pomanjkljivem zavedanju glede lastnega ravnanja). Najprej ob Flisarjevi izjavi o tem, da naj bi bile mlade avtorice seksi, lepe in tako naprej, namiga po vzpostavitvi drugačnega tipa komunikacije Flisar ne upošteva. Potem ob njegovi prošnji, naj nekaj prosi svojega partnerja. Nazadnje, ko Radaljac svojo željo izjasni v daljšem izrazu nelagodja, se komunikacija s strani Flisarja prekine. Izmenjava pred Flisarjevo odpovedjo sodelovanja je namreč sledeča:

»Evald,

v tvoji komunikaciji sem že poprej začutila nekatere podtone, ob katerih mi ni bilo lagodno; rekla bi, da je šlo za pokroviteljske in seksistične tone. Podobno nelagodno mi je bilo ob vprašanjih, ki so se nanašala na moj partnerski odnos, kot npr. če se bova s partnerjem poročila in če načrtujeva otroka. (Zame so to zelo intimne reči.) Res je, da sem mlada in da sem ženska (oz. mi družba pripisuje to vlogo), ampak ne eno ne drugo ne pomeni, da bi naj bila profesionalna komunikacija med menoj in mojimi kolegi in/ali nadrejenimi karkoli drugega, kot ... no, profesionalna. Prosim za razumevanje. Morda si vajen drugačnega načina, ampak osebno na kaj drugega ne morem pristajat, nočem pa biti neiskrena.

In tako tudi v tem primeru: preprosto mi ni do tega, da bi bila nekomu ''pismonoša'', še zlasti, ker prejšnje sporočilo ni vsebovalo nobene informacije zame in ker zagotovo vem, da sem ti Aljažev mejl sama že posredovala, da sta bila v kontaktu in da bi moral zgolj v iskalnik vpisat njegovo ime, da bi čestital njemu osebno (menda si to zasluži?) in mu tudi sicer sporočil zadeve, ki jih morata uredit.

Še enkrat: prosim za razumevanje,

Anja«  (June 29, 2016 3:42 PM)

 

»Dne 29. junij 2016 16:49 je Evald Flisar <@email> napisal/-a:

Oh, za božjo voljo! Po dvajsetih letih življenja v Londonu, kjer so sodelavci res sodelavci in nujno tudi prijatelji, se mi zdi to, kar si napisala spodaj, komaj verjetno. Naslednjič me boš verjetno obtožila spolnega napada! In to po vsej naklonjenosti, ki sem ti jo izkazal, in po vsem, kar sem skušal narediti zate. Ne preostane mi drugega, kot da se umaknem iz tega cirkusa. Sorry.

lp

Evald«

 

»Evald, namigovanje o tem, da sem seksi, da 'morajo' biti take vse intelektualke (!), na kaj se ti dviguje (?), namigovanje na to, kaj se dviguje mojemu partnerju, namigovanje, da moram spremenit svoj diskurz, ker bo v nasprotnem primeru 'slabo zame' ipd., zdaj pa tudi ta mejl, za katerega res ne vem, čemu je služil, glede na to, da je Aljaž rekel, da si mu osebno že voščil in namigi, da s svojim partnerjem ne govorim, ker je prejel nagrado (?!), se mi ne zdijo strokovni/profesionalni. V Londonu, Parizu ali pa na Mount Everestu. Pa tudi moji prijatelji ne dajejo takih izjav/namigov. Skušal narediti zame? Naposled si mi dovolil, da se priključim pisanju kritik, z jasnim opozorilom, da bom morala sledit uredniškim napotkom. Seveda, umakni se. Raje imam ohranjeno osebno integriteto, kot pa neiskrene odnose, v katerih moram pristajat na reči, ob katerih se ne čutim lagodno.« (June 29, 2016 5:55 PM)

Na tem mestu Flisarjeve ukinitve vzročnosti med odzivom Radaljac in njegovo prekinitvijo sodelovanja, ki jo premesti na odločitev uredništva zaradi domnevnih osebnih lastnosti Radaljac, ki se zgodi v Flisarjevem odgovoru, ne morem jemati resno. Ta vzročnost ni samo implicitna, vsebovana v strukturi konverzacije, kakor sem jo opisal, temveč tudi eksplicitna. Flisar namreč navede: »Po tvojem osebnem napadu name so se stvari žal spremenile: ožjemu uredništvu se zdiš nepredvidljiva, po nepotrebnem krivična in vzvišena. In zato prenevarna za redno sodelovanje.« Namreč – njegova poteza vpliva na odločitev uredništva in ne obratno; vsaj če upoštevamo to, kar je Flisar na tem mestu zapisal. Tudi, če v resnici ni bilo tako, da se je uredništvo odločilo za nesodelovanje z Radaljac že pred tem, je Flisar to priložnost izkoristil za poniževanje Radaljac.

Uradna priložnost, ki se druži z objektivno oteženim materialnim položajem mlade delavke znotraj literarnega polja, je ugrabljena za zvajanje na nekaj, kar Flisar označuje kot prijateljski odnos, ki pa je Radaljac razvidno neprijeten. Kje je pravica do profesionalnih odnosov? Kje je standard delovnih pogojev?

In – zakaj je Flisar preinterpretiral vzročno zvezo, ki jo je v konverzaciji sam izpostavil? Morda se je ob javnem pritisku zavedel, da je storil nekaj narobe. Morda se mu zasebno še vedno zdi, da ni. V vsakem primeru je prišlo do neke oblike sprenevedanja glede lastne podane vsebine. S kakšno pravico se v tem primeru Flisar, ki sam manipulira z lastno vsebino, sklicuje na domnevno neupravičeno selektivno citiranje? Ob tem naj povem, da so bili na spletni strani sprva objavljeni posnetki z zaslona, v katerih je objavljena celotna korespondenca; umaknjeni so bili zaradi nekaterih pravnih pomislekov, vendar so, kot se je izkazalo zgoraj, še vedno dostopni za citiranje. Prepričan sem, da je popolno citiranje, kot na primer v zgornjem primeru, lahko Flisarju samo še v večjo škodo. V mojem članku so objavljeni zgolj ključni odlomki – so ključni odlomki selekcionirani – zaradi omejitev, ki jih prinese forma kratke radijske oddaje in zaradi želje po kontekstualiziranem obravnavanju dotične korespondence.

Če se torej Flisarju zdi, da je v objavljenem kakšna vrzel, naj nanjo pokaže in jo bomo zapolnili.

Za konec pa dve stvari:

1.) zdaj, ko sem pokazal, da je način komunikacije Flisarja problematičen tudi onkraj očitkov o seksizmu, s čimer sem želel gledati s perspektive Flisarja, za kogar domnevam, da se ne zaveda, kaj je seksistično komuniciranje, naj poudarim, da sem prepričan, da ta komunikacija tudi zares je seksistična; o čemer bo odločalo tudi vsakokratno bralstvo;

2.) v zadnjem obdobju sem opazil razmah očitkov o »nespodobnosti«, »nesubtilnosti«, »neetičnosti« pisanja določenih, predvsem mlajših, pisk in piscev, ki prihaja s strani instanc, ki so v takšnem pisanju tudi tarča kritike. Širijo se tudi ob objavi tokratnega članka, prisotni pa so tudi recimo v obrazložitvi zadnje Stritarjeve nagrade. Menim, da v tem primeru takšni očitki izhajajo najprej iz intelektualne podhranjenosti; obtoževalci ne prepoznajo strukturne analize, vključenih konceptov in referenc, zato se jim zdi, da neke »klamfe« v tekstih visijo v zraku. Ostre sodbe, sklicevanje na realne neprijetne pojave iz realnega kulturnega življenja in tako naprej so strogo vpeti v analitične aparate in imajo jasen namen: opozarjati na delo teh aparatov samih. V tem primeru bi lahko skrajno popreprostil: »biti nespodoben v času vsesplošne nespodobnosti pomeni biti spodoben« – čeravno spodobnost ni kategorija, na katero bi ultimativno prisegal. Ob omenjenem protiintelektualizmu pa »pojmi« nespodobnosti, nesubtilnosti in neetičnosti zasedajo nič drugega kot obča mesta, so torej nereflektirani, brez polemičnega smisla in namenjeni hitri denunciaciji ter s tem reproduciranju oblastnih razmerij.