IZJAVA VSTAJNIŠKIH SOCIALNIH DELAVK

»OGRAJA MORA PASTI!«

Vstajniške socialne delavke smo se kot skupina osnovale z namenom, da krepimo moč vstaje, da se solidarno pridružimo ljudem v skupnem boju proti razlaščanju ter da dodajamo vidnost socialnim temam, ki so tudi sredi najbolj osvobajajočih političnih procesov sicer preslišane. V vstaje vstopamo avtonomno in jih sooblikujemo z načini izražanja, ki vedno izidejo iz naših teles in načinov, kako se vanje vrisuje oblast. Ker so naša telesa, bolečine in ogorčenje nad sistemom raznolični in ker tvorimo na ulicah heterogeno množico, doživljamo vse načine izražanja nezadovoljstva kot legitimne, kot dobrodošle in osvobajajoče. Kot pomemben del vstaje vidimo tudi konfrontiranje, postavljanje pod vprašaj tistega, kar je samoumevno, majanje temeljev in širjenje možnega – najprej na ulici, da si dovolimo da bes zares izbruhne in se kasneje razplamti tudi z organiziranjem v skupnostih, na delovnih mestih, znotraj procesov, v katere smo kot vstajniki in vstajnice vključeni. Ker izhajamo iz takšnega pojmovanja vstaje, obsojamo kriminalizacijo vstajnic in vstajnikov in ne pristajamo na samo-cenzuro metod konfrontacije, ki jih smemo in želimo uporabljati. Obsojamo policijske naloge, kazni zaradi vstajniškega delovanja, aretacije, preventivno zapiranje, uporabo prisilnih sredstev nad vstajniki in vstajnicami. Obenem obsojamo tudi policizacijo znotraj vstajniške množice, saj je represije in državnega nasilja v naših telesih preveč, da bi lahko dopustile, da se ponotranji in izvaja znotraj ti. »vstajniške policije«.

Po zadnjih vstajah se posledično večkrat odpira (premalo pa kritizira in problematizira) vprašanje ograje, postavljene na Trgu Republike. Ograja je z vsako vstajo postavljena vedno bolj posegajoče v prostor na trgu, je vedno bolj omejujoča, izključujoča in dopušča manj svobode gibanja in izražanja. Ograja, ki je postavljena pred parlamentom nima zgolj direktne funkcije omejevanja prostora, temveč jo vstajnice doživljamo in pojmujemo kot odraz sistemskega nasilja, ki ograjuje in omejuje naša življenja: izginjanje socialne varnosti, izgubljanje dostopa do javnih storitev, do skupnega, krčenje možnosti za kreativno udejstvovanje, izčrpavanja skupnosti. Za nas nadalje taista ograje pomeni vizualizacijo varčevalnih ukrepov, ki jih političnim elitam narekujejo svetovne finančne institucije in ki med nami sejejo strah, revščino in brezperspektivnost; pomeni torej, da lahko na vsaki vstaji v fizični, otipljivi ograji, prepoznamo vse tisto, kar naša telesa sicer čutijo že dolgo kamorkoli gremo. Vstajniški boj za dostop do skupnega, do svobodnega in dostojnega življenja vidimo kot boj, ki ruši ograje in premika meje. Ki presega nacionalizme in nasprotovanje aktualni oblasti in elitam, ter uvidi, da so lokalni problemi, ki nas bolijo, del skupne globalne zgodbe, ki zahteva podiranje ograj ne le pred enim parlamentom, temveč sesuvanje številnih ograj na transnacionalnem nivoju, ki preprečujejo solidarnost in povezovanje v skupen boj proti kapitalizmu.

Ograja mora pasti, da bi lahko rasla naša moč! Ograja mora pasti, da bi lahko bila vstaja zares od vseh!

Vstajniške socialne delavke



Ljubljana, 20.2.2013