Mi, nekdanji in sedanji sodelavci ter podporniki Radia Študent, ustvarjalci in animatorji slovenske kulture in družbe ter javni radijski ilegalci posebnega pomena z delovno dobo 52 let v službi javnosti, si dovolimo svobodo, da tokrat na ta način nagovorimo javnost in sodobnike. Kot posamezni posamezniki, brez ambicij in pretenzij v vsesplošni tekmi za oblast, denar, moč, položaje in časti govorimo v svojem imenu, zavezani izključno svojemu dosedanjemu delu. Proti proizvajalcem, zagovornikom in hlapcem nove šizoidne »normalnosti« nadzorovanja in kaznovanja in v prid svobodi in neodvisnemu mišljenju.

Dovolite nam, da vaši pozornosti ponudimo naslednjo argumentacijo. Izhajajoč iz banalnega dejstva, da lahko do osebne in kolektivne vesti pridemo le prek osebne in kolektivne zavesti – ter upoštevajoč večletno katastrofalno stagnacijo te iste zavesti – tega ugovora ne naslavljamo na mojstre tretjerazrednega cinizma in tragikomične demagogije: predstavnike aktualnega režima, ki se je legitimiral kot pogrebno podjetje že od prvega dne svoje vladavine. Pogrebno podjetje za pokop svobode in demokracije, Ustave in Države, neodvisnih medijev in civilne družbe, umetnosti in kulture ter nazadnje, vendar nenazadnje, resničnih ljudi, posameznic in posameznikov, ki so tekom pandemije umrli zaradi njihovih dejanj ali nedejanj. Ugovora vesti ne naslavljamo niti na služabnike režima, ker smo prepričani, da bo ljudstvo, v imenu katerega so naredili neizmerljivo škodo, nanje samo naslovilo edini verodostojen, ljudski ugovor. Ugovora vesti ne naslavljamo na proizvajalce resničnosti, družabna omrežja in masovno-medijske podložnike, ustvarjalce zmote, katerih interpretacijo kolektivne resnice je možno izluščiti v slogan: Resnica je neskončnokrat ponovljena laž. Ugovora vesti ne naslavljamo na kup mediokritetov na odločilnih družabnih položajih, samooklicane eksperte, profesionalne diletante, vrhunske strokovnjake za izvajanje negativne selekcije ter ugledne poslovneže, ki so z združenimi močmi iz te države naredili tovarno prekariata in lumpenproletariata. Ugovora vesti ne naslavljamo na medijsko in glasbeno estrado, govorce votlih besed in pevce lažnih pesmi, kup zastrupljevalcev in najetih delavcev, ki nas že ves čas dušijo z lastnim smradom, z gnilimi nečimrnostmi in poceni multipraktik sporočili, ki se na dolgo in široko izkoriščajo v namen stimulacije najprimitivnejšega masovnega vzhičenja. Ugovora vesti, končno, ne naslavljamo niti na izvršitelje, ki so izvedli linč morale in posilstvo pravice.

Ugovor vesti naslavljamo naravnost na žrtev tega linča in tega posilstva: večinskega, kolektivnega človeka te skupnosti. Človeka, ki je pristal na podtaknjeno zmoto in si ne more več zagotoviti ne biološke ne ekonomske ne duhovne reprodukcije. Pogreznjen v samoprevaro, gluh za sporočila preteklosti in sedanjosti ter slep za izzive prihodnosti ta kolektivni človek že četrt stoletja poje Zdravljico in povzdiguje lastno nezrelost v nebeške višine in ne vidi, da drsi na dno brezna in da nima čemu in komu nazdravljati. Zdaj, ko je treba potegniti črto in mu izstavljajo račun z zamudnimi obrestmi, temu povoženemu človeku nista potrebna niti opravičilo niti kesanje, da bi se ponovno vzpostavil kot pokončen človek. Potrebuje pa veliko vesti, zavesti, poguma in pripravljenosti, da se postavi in pogleda v lastno ukrivljeno ogledalo.

Radio Študent pa je resnično ogledalo te družbe že več kot pol stoletja. Države izginejo in se rodijo, vlade prihajajo in odhajajo. Mi obstajamo in ostajamo. Sami pred vami in pred sabo, v vašem in lastnem imenu, že 52 let. In tudi v bodoče. Ker kolektivni, pokončen človek te družbe, resnični osamosvojitelj potrebuje in bo vedno potreboval to ogledalo. Za svojo vest in svojo zavest. Da se lahko vedno znova postavi pokončno in se vsakič znova osamosvoji. Tako od lastnega odseva v ukrivljenem ogledalu kot od samooklicanih osamosvojiteljev, ki bi si ga radi prilastili s prilaščanjem njegove osamosvojitve, njegove družbe in njegove države. Ker, konec koncev, oblast je pri nas – ali bi vsaj morala biti – ljudska!

Zato pozivamo večinskega, kolektivnega človeka te skupnosti, da se nam pridruži na protestniški procesiji Radia Študent že ta petek, 11. junija. Karnevalski pohod, ki bo slavil njegovo vstajenje, bomo začeli ob 17. uri pri Ministrstvu za kulturo in ga končali na Novem trgu, kjer se bo slavje nadaljevalo. Prisluhnite Radiu Študent in sledite nadaljnjim navodilom. V upanju, da ta poziv in ta ugovor vesti ne bo doživel usode Kasandrine pesmi, skrite pod preprogo, ga pošiljamo na naslove vseh javnih glasil v državi, ob razumljivi prošnji, da ga objavijo integralno ali pa da ga sploh ne objavijo – že v skladu z izbiro svoje lastne vesti.