Od sedmega oktobra, ko je palestinski Hamas vdrl na ozemlje pod izraelskim nadzorom in je izraelska vojska začela z intenzivnim bombardiranjem, kasneje pa kopensko ofenzivo v Gazi, je po štetju ameriške nevladne organizacije Committee to Protect Journalists med 16 tisoč ubitimi vsaj 63 novinarjev in medijskih delavcev: 56 Palestincev, štirje Izraelci in trije Libanonci. Izraelska vojska je tiskovnim agencijam sporočila, da varnosti novinarjev, ki poročajo iz Gaze, ne more zagotoviti. Kot v vsaki vojni so bili novinarji med žrtvami od prvega dne. To je narobe, to je kruto in to je novinarstvo. A kontekst je pomemben, posebej v takih skrajnih situacijah. V Gazi in na Zahodnem bregu pa novinarji niso le naključne žrtve, ampak tarče. Ne le takrat, ko jih lahko prepoznamo kot vojne novinarje, ampak tudi prej in potem.

Do letošnjega oktobra je bila najbolj znana usoda dolgoletne novinarke katarske Al Džazire Širin Abu Akleh, ki je maja lani padla pod kroglami izraelskih ostrostrelcev. V Izraelu so najprej zanikali kakršnokoli odgovornost, kasneje pa je izraelska vojska priznala, da so Abu Akleh res ubili izraelski streli, a da je bila to nesreča in da ne bodo sprožili kazenske preiskave vojakov. To se je zgodilo po odprtju več preiskav, med drugim ameriškega FBI, saj je bila Abu Akleh tudi ameriška državljanka. Na mestu njenega uboja je v palestinskem mestu Dženin na Zahodnem bregu stalo obeležje. Tega obeležja od 26. oktobra ni več, saj ga je porušil izraelski vojaški buldožer. Za Abu Akleh ni miru niti po smrti, saj je izraelska policija s solzivcem in pendreki že lani napadla tudi njeno pogrebno procesijo.

Da so novinarji tarče v pričujočem napadu na Gazo, ni abstrakcija in ni skrivnost. Član izraelskega vojnega vladnega kabineta, vodja samooklicane sredinske modro-bele strankarske koalicije Beni Ganc, je na Twitterju zatrdil, da tisti novinarji, ki so vedeli za teroristični napad na Izrael 7. oktobra in ga le opazovali, niso nič drugačni od teroristov in da jih je treba tako tudi obravnavati. Se pravi ubiti. Mnenje med izraelskmi državnim funkcionarji še zdaleč ni osamljeno.

Objava Ganca je bila odziv na objavo izraelske nevladne organizacije HonestReporting, ki se po lastnih besedah bori proti antiizraleski pristranskosti v medijih. 8. novembra so objavili prispevek, v katerem so dokumentirali prisotnost fotoreporterjev med vdorom Hamasa na ozemlje pod izraelskim nadzorom. Iz HonestReportinga so kasneje sporočili, da so zgolj preizpraševali poročanje Reutersa, Associated Pressa, CNN in The New York Timesa. Toda to je zavajajoč opis dejanske vsebine njihovega samooklicanega poročila. Izpostavili so namreč več palestinskih fotoreporterjev, ki so kot freelancerji delali za večje medijske hiše. Ob tem so se vprašali, citiramo: »Ali so ti poročevalci res na mirno sobotno jutro povsem po naključju hodili ob meji z Izraelom, ravno ko se je začel Hamasov masaker? In zakaj so le opazovali dogajanje?« Na drugem mestu novo podtikajoče vprašanje, citiramo: »Zakaj niso na napad opozorili svojih uredništev? Naključje ali je to del načrta?«

Urednik in ustanovitelj HonestReportinga, Gil Hoffman, je nato retvital odzive na tako imenovani ekspoze, v katerih spletni proizraelski vplivneži kot šokantno razkritje promovirajo, da so bili novinarji navedenih medijskih hiš vključeni v Hamasove enote, da so vnaprej vedeli za napad in v njem sodelovali. Nato so zatrdili, da je zaradi njihovega poročanja ameriški CNN prekinil sodelovanje s svojim novinarjem. Glavni promotorji tega prispevka so bili različni člani izraelskega političnega in vojaškega establišmenta. Podobno kot Ganc so jasno izražali prepričanje, da je te novinarje treba obravnavati kot teroriste.

Priča smo lahko sprevrženi logiki, ki upravičuje smrti novinarjev. Ne gre torej za naključne dogodke, ki se dogajajo v najnevarnejših situacijah, o katerih so novinarske informacije iz prve roke najpomembnejši vir. Predstavniki države, katere vojska ubija novinarje, njihove smrti upravičujejo s tem, da so legitimne tarče. Gre za popolnoma nesprejemljivo ravnanje, ki pa vsaj razkriva resnično naravo izraelske vojaške operacije.

Izraelska vlada se je na štiri medijske hiše obrnila tudi uradno. Vladni urad za komuniciranje je poobjavil poročilo HonestReportinga. Minister za komunikacije Šlomo Karhi je vsem omenjenim medijskim hišam poslal pismo, v katerem je zatrdil, da je izraelski vladi prišlo na znanje, da so nekateri njihovi sodelavci, med njimi fotografi, imeli predhodno znanje o napadu in mogoče tudi druge povezave s tistimi, ki so izvedli teroristični napad. Zato jih poziva k preiskavi sodelovanja njihovih novinarjev s Hamasom oziroma celó Islamsko državo.

Medijske hiše, omenjene v manipulativni medijski akciji HonestReportinga, so v odzivu na obtožbe dokazale, da so njihovi poročevalci na mesto dogajanja prišli po začetku spopadov, in zavrnile obtožbe, da so njihovi novinarji sodelovali ali imeli predhodno znanje o napadu.

Iz HonestReportinga so nato sporočili, da so zadovoljni z odgovori in da so si oddahnili, ko so izvedeli, da medijske hiše niso vnaprej vedele za napad. Dodali so, da so zgroženi nad kritikami njihovih obtožb, saj so zgolj odpirali vprašanja. Urednik Gil Hoffman je priznal tudi, da niso imeli nobenih dokazov za sodelovanje med novinarji in Hamasom in da niso organizacija, ki bi se ukvarjala s poročanjem. Dan kasneje je Hoffman na družbenih omrežjih že promoviral uredniški komentar svojega nekdanjega zaposlovalca Jerusalem Post, ki je zagovarjal stališče, da so tisti novinarji, ki so bili priča napadu Hamasa, prečkali mejo osnovne človeške spodobnosti že s tem, da so bili navzoči.

Ko naklepno označevanje novinarjev v Gazi pogledamo v celoti, je jasno, da gre za cinično propagando akcijo, katere rezultat je ustrahovanje novinarjev v Gazi in spodkopavanje kredibilnosti palestinskih novinarjev v tujih medijskih hišah. Toda brez njih bi ostalo dogajanje v Gazi v medijski tèmi. To je tudi v interesu Izraela, ki se pri svoji ofenzivi v Gazi ne ozira na mednarodno pravo. Edino, kar bi lahko omejilo zločinsko delovanje Izraela, je pritisk javnosti v državah, ki ga podpirajo, predvsem v Združenih državah Amerike. Označevanje novinarjev za teroriste Izraelu ne služi le kot opravičilo za to, da so med žrtvami v Gazi številni novinarji. To se dogaja v vsakem primeru. Priča smo poskusu upravičevanja pobijanja novinarjev pred javnostmi v državah, ki bi lahko z odrekom podpore Izraelu otežile nadaljevanje pohoda v Gazi.

Ta poskus pa hkrati postavlja novinarje, ki poročajo o dejanjih izraelske vojske, v še večjo nevarnost. Kršitve človekovih pravic sprevrača iz že tako vsakega obsojanja vredne kolateralne škode spopadov v upravičeno in sistemsko ubijanje. Tudi če kot posamezniki ali kot organizacija tega, kar se dogaja v Gazi, ne moremo ustaviti, moramo vsaj na glas povedati, da gre pri izraelskem upravičevanju lastnih zločinov s predstavljanjem novinarjev kot legitimnih tarč in hkratnim delegitimiranjem njihovega poročanja za dejanje, vzporedno predstavljanju Palestincev kot človeških živali in njihovemu načrtnemu iztrebljanju. Izraelski namen ni le preprečitev novinarskega dostopa do informacij, ampak ukinitev novinarskega poročanja iz okupirane Palestine nasploh.

Uredništvo Radia Študent.

Vir fotografije: Alisdare Hickson, flickr, creative commons