V tokratnem Odprtem terminu vam bomo predstavili intervju z Emilom Erjavcem, priznanim agrarnim ekonomistom in profesorjem na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Krajša verzija intervjuja je bila predstavljena že v oddaji Kilavo Seme 17. novembra, a se nam je zaradi kompleksnosti in pomembnosti teme zdelo, da je na mestu tudi objava celotnega intervjuja v daljšem terminu.

Z njim smo govorili o problemih evropske tako imenovane Skupne kmetijske politike in o globalnih vplivih nanjo. Dotaknili smo se kmečkih lobijev, agroživilskih verig in korporacij. Nekaj besed smo namenili prostotrgovinskemu sporazumu TTIP in vselej aktualnim ruskim sankcijam. Te zadnje naj bi nesramno znižale odkupne cene kmetijskih pridelkov. Toda, ali so na padec odkupnih cen vplivale zgolj ruske sankcije?

__________________________________________________________________________

Zdi se, da je kmetijstvo precej vpeto v mednarodna politična dogajanja. Pred nedavnim smo lahko spremljali proteste kmetov, ki so na ulicah velikih evropskih mest izražali ogorčenje nad padcem odkupnih cen mleka in drugih kmetijskih pridelkov. Padec cen naj bi povzročila ruska odločitev o prepovedi uvoza teh izdelkov na njihove trge. V ekonomski teoriji je ta argument legitimen, saj presežek količine blaga na trgih povzroča padec cen, vendar… ali je zgolj ruski embargo vzrok za padec cen ali so na delu tudi drugi dejavniki ter vzroki, ki niso »zunaj-političnega« izvora, so torej notranji?

Za trenuten ekonomski položaj v evropskem kmetijstvu je seveda odločilnih več vplivov, torej ne zgolj ruski embargo, ki je sicer zelo močan. Kar se mleka tiče, zagotovo vpliva še odprava kvot, ki velja od marca naprej, in seveda priprave članic, ki so bile sposobne povečevati proizvodnjo, in so to počele do same ukinitve kvot. Trenutno je zelo velik problem tudi umik dela kitajskega povpraševanja in nekoliko tudi zaostajanje rasti pri njih. Kitajska je tista, ki je odkupovala presežne količine. Znotraj globalnih trendov azijski trgi zelo močno vplivajo na cenovne ravni. Potem je seveda še faktor podnebnih sprememb in dobre ali slabe letine. Letošnja je v delu Evrope oslabljena zaradi suše, v drugem delu ne. Lani smo imeli eno zgodovinskih let z najvišjo proizvodnjo. Vse to torej vpliva. Komu kaj dati je zelo težko znanstveno doreči, čeprav obstajajo neke metode. V bistvu je sodobna trgovina, sodobna ekonomika kmetijstva, zelo zelo kompleksna.

Pri prašičereji, ki je druga tako pod udarom zraven mleka, je seveda ruski vpliv zelo velik, ker so vse presežne količine šle v Rusijo. Imamo pa tudi v evropski prašičereji precejšnje strukturne spremembe, tehnologije se spreminjajo, kmetije pa povečujejo, kar seveda znova vpliva na te presežke. Vsak trg je svoja zgodba v vsakem letu. Generalno gledano smo sicer prešli neko daljše obdobje nizkih cen. Vse napovedi najbolj kompetentnih institucij, kot sta denimo OECD in FAO, govorijo o tem, da bo cenovna raven višja kot v preteklem desetletju. Vendar z velikim opozorilom, da bodo cene kmetijskih surovin nihale. Trenutno smo pač pri tem, da so na zelo nizki ravni. Pozabljamo, da so bile dve leti nazaj na zelo visoki ravni. Lahko pričakujemo neko ponovno višanje cen v naslednjem obdobju.

Ekonomika je torej začela zelo vplivati na cene v kmetijstvu in morali se bomo soočiti s tem. Države še niso pripravljene na to nihanje, vsaj evropske ne, kajti za to nihanje so potrebni povsem drugi prijemi, kot so bili včasih. Takrat se je država, v tem primeru Evropska unija, na nek način zaprla in omejila mednarodno trgovino ter z raznimi ukrepi stabilizirala cene. Te moči nima več in je tudi noče imeti. Ni sredstev, pa tudi pravnih mehanizmov ne, zaradi globalizacije in zaradi pogajanj v Svetovni trgovinski organizaciji, tako da se bodo morale s tem države članice in kmetje v bodoče soočiti. Če je torej katero vprašanje zelo pomembno, pa se Evropa z njim ne ukvarja, je to upravljanje s tveganji. Kako se soočiti z nihanjem cen, pridelave in povpraševanja.

Ko govorite o tveganjih - brali smo lahko, da je Evropska komisija kasneje uslišala zahteve kmetov. Ponudila jim je paket pomoči v višini 500 milijonov evrov, ki je sicer še v pogajanju. Ti ukrepi naj bi postopoma zvišali odkupne cene mleka. Med drugim bi se naj ta ukrep osredotočal na iskanje novih trgov za kmetijske pridelke v azijskih državah. Zanimiva je predvsem vsota tega predloga, toda če za trenutek odmislimo to vsoto, je zanimiv tudi vpliv, ki ga imajo kmeti na politične odločevalce v Bruslju. Torej je možno vpliv kmetov racionalno, ekonomsko pojasniti? So njihove zahteve legitimne? Zakaj ima kmetijstvo tako poseben značaj in v čem se kmetijstvo tako razlikuje od drugih gospodarskih panog?

Prvič, mislim, da teh 500 milijonov ne bo zelo veliko spremenilo zadev. Ne bo odprlo novih trgovskih tokov in možnosti. Bo samo nekoliko ublažilo zadevo. Mislim, da gre bolj za kompenzacijo, za pomiritev kmetov. Kako se bo ta denar razdelil, kaj so ključi za to razdelitev, je pa seveda drugo vprašanje. Trenutno imamo v baltskih državah resno krizo. Mi smo nekje med tistimi, ki so bolj prizadeti, še zmeraj pa ne najbolj.

Zakaj tak vpliv? Kako lahko kmetje dosežejo, da Evropska unija nekje dobi 500 milijonov evrov za reševanje? Gre za fenomen, ki izhaja že iz preteklosti, od nastanka modernih držav. Gre za neko ključno politično ekonomsko značilnost, ki si jo razlagamo na različne načine. Eno je volilni vpliv, neko državo morate pokriti in zajeti z volilnim sistemom. V vsaki državi, od ZDA do Slovenije, je del države podeželje, in če hočeš ta območja normalno pripeljati v volilni rezultat, so, praviloma, z volilnimi sistemi privilegirana. V nekaterih državah bolj, kot v Franciji in ZDA, v nekaterih manj, kot denimo v Sloveniji. Če so privilegirana, pomeni, da tisti volivci, ki izhajajo iz teh območij – govorim o večinskem sistemu, pri proporcionalnem je malo drugače – ampak pri večinskem sistemu (ZDA, Francija, Velika Britanija) ta območja seveda pripeljejo tiste ljudi, ki v največji meri zastopajo njihove interese. In kmetijstvo je tista dejavnost, ki daje podeželju pečat in zadnja ostaja ob demografskih praznenjih, ki je – tudi če je kmetov in njihovih družine samo deset odstotkov v neki regiji – še zmeraj najbolj enotna in monolitna. Tisti, ki ima v večinskem sistemu kmete za sabo, je praviloma volilni zmagovalec. To so se politiki dobro naučili tako v Franciji, kot v ZDA, pa tudi v Veliki Britaniji. V proporcionalnih sistemih je malo drugače, ampak tudi igra vlogo. Volilna aritmetika torej vpliva tudi na občutljivost moderne politike na kmetska vprašanja.

Drugo je izrazita interesna organiziranost, ki v nobeni drugi panogi ni tako prisotna. Nekateri poznavalci pri delavstvu v bistvu govorijo že o koncu sindikalizma. Na drugi strani pa nikoli niste imeli toliko interesnega vplivanja, lobizma, kot v moderni družbi. V kmetijstvu se je ohranil prvotni sindikalizem, obenem pa so se naučili tudi modernega načina vpliva na politične odločitve. Tako imamo zanimiv fenomen: manj je profesionalnih kmetov, močnejši so. V vsaki državi so interesno močno organizirani. Praviloma so del ene politične opcije ali so pa razpršeni, ampak zmeraj je to, da si kmet, močnejše, kot biti predstavnik določene opcije. Del njihovega vpliva pa je kljub vsemu tudi zgodovinski. V bistvu so še zmeraj sestavni del krščanske demokracije. Krščanska demokracija v Evropi izvira iz kmetov iz nekih drugih časov, ampak ta vpliv preko politike – tukaj je zelo dober primer Nemčija – se ohranja do danes. Zmeraj, ko je krščanska demokracija na oblasti, denimo v Nemčiji, se ve, kako močan vpliv bodo imeli kmetje na odločanje. Ta močna politična povezava med interesno organiziranostjo kmetov in krščansko demokracijo, ki je ena od dveh velikih političnih sistemov v Evropi oz. v svetu (desna opcija), prispeva k moči interesnega kmetstva pri političnem odločanju.

Tretja stvar je, da so ti interesni predstavniki in ta interesna organiziranost izjemno monolitno in agresivno organizirani, kar           zelo lepo razlagajo francoski sociologi. Interesno organizirano kmetstvo ima enostaven cilj, ki gre nekako tako: nam gre slabo in hočemo višje cene, dodatne podpore ali karkoli že, in zelo hitro dobite brez problema nekaj sto, nekaj tisoč mladcev, ki gredo na ulice, zažigajo slamo, polivajo mleko, delijo mleko in na ta način izražajo svoj vpliv, tako kot je bil Bruselj blokiran pred kratkim. Interesna agresivnost torej.

Četrta stvar je koncentracija interesne moči pri ozkem krogu ljudi. Znotraj organiziranosti kmetijstva tako ločimo interesni stanovski del, politični del z organiziranostjo v stranke in ekonomsko-organizacijski del, predvsem ekonomsko povezovanje preko zadružništva. Tako najdemo moč, torej vodstvene položaje, v glavnem v rokah nekaj istih ljudi. V mnogih državah so torej posamezniki, ki so strankarski veljaki, obenem pa še predstavniki kmetov in nekje v zadružni hierarhiji, s tem pa obvladujejo ekonomske tokove v večini držav. Ne samo v Evropi, tudi v ZDA, Kanadi in tako naprej. Ko imamo opraviti z dvema ali tremi ljudmi, ki imajo izrazit vpliv, se lahko njihov interes močno uveljavi. Včasih je bilo tudi pri sindikatih tako, da je bil glavni sindikalist hkrati še strankarski veljak, pa še v kakšnih zadružnih, tudi delavskih povezavah. Zdaj je samo še sindikalist.

In še peti element je, da imate kmetijska ministrstva, ki so sektorska. Sicer jih je precej sektorskih. Lobisti denimo ministra za zdravje jemljejo kot ministra za zdravnike, podobno je v šolstvu in še kje, posebej izrazito pa je v kmetijstvu. Skratka, kmetje tako dojemajo ministra za kmetijstvo kot ministra za kmete.,Dolgoročno se vzpostavi tudi  močna povezava med kmeti in administracijo. Če boste kmete vprašali, bodo sicer rekli, da država dela proti njim, da je država arogantna. Ampak če govorite z državnimi uradniki in političnimi veljaki, je neverjetno, kako imajo že vgrajen čip – vnaprej iščejo iščejo predloge in rešitve, ki naj bi ustrezali kmetom. Seveda za kmete nikoli ne naredijo zadosti. Toda to preveslanje iz ministrstva, ki ima neko državno funkcijo, ki varuje in ščiti javni interes, v ministrstvo za kmete, v ministrstvo za zdravnike ali v ministrstvo za šolnike, je zelo prisotno in bistvu škodljivo. Tukaj imamo s tem hude težave in tudi zunaj je tako. Za Francijo se je dalo recimo prebrati, kako se vsak ponedeljek zjutraj dobivajo ključni uradniki, ključni interesni predstavniki in razmišljajo o takšnih in drugačnih odločitvah, ki jih potem uveljavljajo v Bruslju in Parizu. Ujetost v interese pa ne daje najboljših rešitev, predvsem ne v interesu splošne javnosti in nazadnje na dolgi rok tudi ne kmetov.  

Tukaj lahko prepoznamo korporativističen sistem, ki nima zelo veliko ustavnih in demokratičnih temeljev. Včasih diši celo po fašistoidnosti, ampak je enak od ZDA do Kitajske in iz tega lahko prepoznamo to veliko moč kmetijstva. Za navadne smrtnike je zelo težko razumeti zakaj je tako, če pa gledaš omrežja in personalne zveze in kako to deluje, pa je to zelo enostavno prepoznati.

Toda interesno politiko na stran: navaden smrtnik, laik, bi se pri tem vprašal, zakaj se kmetijstvo tako razlikuje od drugih gospodarskih panog, kaj je tako različnega v kmetijstvu, da mora biti subvencionirano. Ima to tudi kakšne historične razsežnosti in ali je možno to posebnost tudi ekonomsko upravičiti?

Ekonomske razlage so. Zdaj sva torej imela politični del, obstajajo pa tudi ekonomske razlage. V teoriji agrarne ekonomike je zelo jasno kako so v bistvu cene mleka, v zadnjih sto letih, do zadnjega obdobja do 2008, padale. Danes cena mleka za kmeta stane manj kot steklenica vode.

Zakaj cene padajo?

Cene padajo zaradi tega, ker prihaja do nesorazmerja med ponudbo in povpraševanjem. Na strani ponudbe imamo tehnološki napredek. To pomeni, da se znižujejo stroški pridelave. Kmetje so prisiljeni iti v inovacije, ker jim samo inovacije pomagajo dvigniti dohodke. Ta premik v ponudbi pa ne spremlja povpraševanja. Premik pri povpraševanju zastaja in je omejen iz preprostih razlogov, zaradi fizioloških ovir človeka, kar pomeni, da ne moremo pojesti vseh ustvarjenih presežkov. Drug je ta, da število prebivalstva ne raste, razen če bo sedaj zaradi velikih sprememb, denimo zaradi beguncev, drugače. Problem je torej rastoča ponudba hrane, ki ni usklajena s povpraševanjem.

Neupravičeno govorimo tudi, da je kmetijstvo nerazvito. Desetletne, stoletne stopnje rasti in tehnološkega napredka v kmetijstvu so izjemne. To ni panoga, ki je zaostala in stagnira. To dvoje skupaj vodi v nizke cene. Če pa vemo, da so elastičnosti povpraševanja zelo nizke – ker vsak kupuje hrano in je neobčutljiv na gibanje cen – to seveda pomeni, da majhen premik – bodisi zaradi bolezni, bodisi zaradi vremena, bodisi zaradi premikov ponudbe in povpraševanja – vodi v visoke dvige ali padce cen. To je pa seveda dodaten pritisk na kmetijstvo, ki zahteva posebno pozornost. Kmetijstvo je sektor, ki je seveda ekonomski, je ekonomska dejavnost. Toda gre tudi za nekaj več, za nekaj kar je kultura. Najdemo jo v sami besedi agrikultura. Kmetijstvo je seveda definitivno gospodarska dejavnost in to se, vsaj v Sloveniji in v tem delu Evrope, premalo poudarja. Po drugi strani pa so poleg teh ekonomskih značilnosti še neekonomske funkcije, kar pogosto pozabljamo. To so v bistvu javne dobrine v povezavi s kmetijstvom, ki jih trg ne uravnava, s katerimi trg ne upravlja. To je npr. vse v povezavi z okoljem, varna hrana, vitalno podeželje. S kmetijsko dejavnostjo lahko vplivate pozitivno in negativno.

Tako z intenzivnim kmetovanjem vplivamo na okolje negativno …

Na okolje negativno vpliva prekomerno gnojenje, pa nepravilna uporaba zaščitnih sredstev. Zato se mora to regulirati. V tistem trenutku, ko regulirate, morate imeti palico in hkrati korenček. Toda ne samo, da stimulirate nek nivo konkurenčnosti, ampak želite stimulirati tudi družbeno želeno kmetijstvo, na nek način te javne dobrine in pa ekosistemske storitve, ki jih kmetijstvo ima, plačati. Sicer boste lahko rekli, da gozdarstvo sicer ima velike ekosistemske storitve, a zakaj pa jih pa tam ne nihče ne plačuje? Zaradi tega, ker je to pač neka panoga, ki je malo drugače postavljena.

Res pa je, da so za enkrat te javne dobrine, te ekosistemske storitve, nastopajo kot glavni argument v podporo kmetijstvu. Če pa pogledamo kako se to plačuje in udejanja, pa vidimo da je to ravno nasprotno, da je zelo malo ukrepov, ki definitivno plačujejo te storitve in da je to velikokrat – ne bom rekel zgolj – argument za to, da se ohranja subvencijski sistem. Slednji pa ima ponavadi zgodovinsko osnovo, ohranjanje zgodovinskih pravic in v imenu slabega ekonomskega položaja kmetov. V celotni kmetijski politiki je moč prepoznati neke vrste pot pri odločanju, ukrepih in odnosih, govorimo o modelu potne odvisnosti. Nekoč v preteklosti se je kreirala neka kmetijska politika in njeni elementi se le počasi spreminjajo. Ta zgodovinski vir kmetijske politike v Evropi je bil prodor ameriškega žita na evropski trg po njihovi državljanski vojni v 19. stoletju, ki je zbil cene. Takrat sta se Nemčija in Francija zaščitile in naenkrat so se cene dvignile. In ta vzorec se je ohranil do dandanes.

Govorite o protekcionizmu?

Tako je, to je protekcionistično, zaščitniško. Takrat so to izvedli z dvigom carin. To traja od leta 1880, pa vse do danes. V bistvu imamo še zmeraj opravka s posledicami takratne zaščite nemških veleposestnikov pred konkurenčnim ameriškim žitom. Zagotavljanje visokih cen in njihovo umetno dvigovanje je bil pač edini model podpor kmetijstvu tja do leta 1992. Od takrat dalje pa se cene v Evropi nižajo proti svetovni ravni. Že dve desetletji sledimo liberalizaciji trgovinskim odnosom, bodisi čez WTO in regionalne sporazume, ali pa bilateralne sporazume. Kar vodi v zniževanje cen, vendar kmetje zahtevajo, da se to kompenzira, politiki pa temu sledijo.

To se kompenzira s subvencijami, ki jih plačujemo evropski državljani in potrošniki?

Lahko bi rekli tako, vendar je v Sloveniji subvencija preširok pojem. To bi lahko bolj natančno opredelili kot kompenziranje z direktnimi plačili različnih oblik.

Govorite torej o neposrednih plačilih, ki prihajajo iz prvega stebra Skupne kmetijske politike?

Da. Neposredna plačila pa se spreminjajo. Vsakih sedem let imamo novo obliko neposrednih plačil. Zdaj smo to pripeljali skorajda že do absurda.

Kaj mislite, ko govorite o absurdu?

V bistvu je racionalizacija tega koncepta politike mizerna. Mi dajemo sredstva za nekaj, kar pa ne vemo za kaj dajemo. V ospredju imate spet te velike cilje, torej te javne dobrine, trajnostno kmetijstvo, vitalnost podeželja. Sami zveneči nazivi, pod katere se vsak lahko vsakdo podpiše. Družba seveda priznava te cilje in celo pravijo, češ, da moramo podpirati kmetijstvo zaradi dobre in kvalitetne hrane. Vse to je seveda legitimno, vendar mi ta sredstva, ki so na razpolago, pošiljamo samo določenemu tipu kmetov, ki so večji, intenzivnejši. Sredstva pošiljamo samo za določene kulture in samo v določene dele Evrope.

Drugi steber Skupne kmetijske politike pa naj bi ravno ohranjal podeželje in pospeševal strukturne reforme v kmetijstvu.

Drugi steber ima tri ključne zgodbe. Ena je razvoj kmetijstva in tukaj ne uspeva. Glede na veliko količino denarja zelo malo razvijamo kmetijstvo. Drastično je to, da je kmet velikokrat sposoben vse sam narediti, rabi samo nekaj denarja za gradbeni material, za opremo, vendar mora zdaj vse hleve izgraditi na ključ. Zelo malo gradnje novih hlevov se podpre z evropskimi sredstvi. Kupuje pa se seveda traktorje. Zviti kmetje kupijo zelo drag traktor, ki ga čez pet let prodajo in zaslužijo, saj ga lahko prodajo za višjo ceno, kot je bil njihov vložek. To so take anomalije.

Teh razvojnih momentov, znotraj katerih bi nujno morali zelo načrtno in ciljno usmerjati razvoj, ni. Z izjemo razvitega dela ob Severnem morju je večina Evrope izgubila bitko v razvoju agroživilstva. Premalo je torej tega razvojnega momenta. Zakaj? Zato ker je vse skupaj premalo domišljeno in preveč birokratsko nastavljeno. Pozabili smo, da je ključni faktor razvoja humani kapital, vlaganje v ljudi, inštitucije, v znanje, v prenos znanja. Če pogledate, kakšne uspehe je Slovenija imela v kmetijstvu petdeset let nazaj, ko je iz nekega starega kmetijstva iz 19. stoletja v dvajsetih letih, med 60. in 80. leti, naredila neko svojo prilagojeno, a delno že modernizirano kmetijstvo in to zgolj na entuziazmu kmetov in strokovnjakov, ki so vedeli kaj počnejo. Skratka, ko se je Slovenija v agroživilstvu dejansko premaknila bližje najbolj razvitim, danes pa takih sprememb nismo več sposobni. Investiranje v ljudi, v pamet, v pametne rešitve je popolnoma zaostalo. Razvoj je le še spontan in prepuščen sposobnosti posameznikom, to pa ne omogoča resnih premikov kmetijstva in živilstva kot takega.

Cilji Skupne kmetijske politike so v njenih začetkih, po drugi svetovni vojni šli v smer produktivnosti, predvsem zaradi pomanjkanja hrane v povojnem obdobju. Poudarek je bil ne toliko na učinkovitosti, kot na produktivnosti. Govorili ste o strukturnih reformah, torej v vlaganje proračunskih sredstev v t.i. humani kapital, v znanje, v nove tehnologije itd. Toda a ne bi strukturne reforme spet zniževale cen? Kmetje bi namreč z manj stroški proizvedli več, ponudba na trgih pa bi posledično bila večja, proračun Skupne kmetijske politike pa bi z raznimi mehanizmi (subvencije), spet umetno dvigoval cene. Ali ima SKP smisel? 

Cene se nižajo tako in tako. Včasih je veljalo, da si na lokalnem, regionalnem trgu zelo vplival na cene, zdaj se pa to prenaša na globalno raven. Kot sem rekel, so se Kitajci umaknili iz evropskega trga z mlekom, tu je še ruski embargo s hrano. Cene mleka so v baltskih državah padle za več kot trideset odstotkov, pri nas za nekaj nad dvajset odstotkov. Ti globalni vplivi danes močneje učinkujejo na padanje cen kot pa vplivi tehnoloških inovacij na padanje cen. V bistvu je tukaj druga zgodba. Strukturne spremembe ne pomenijo zgolj tehnologij, novih investicij, novega kapitala.

Potrebno jih je videti v širšem kontekstu, inovacije so lahko tudi okoljske ali v smislu organiziranja. Gre namreč tudi za ekonomsko sodelovanje, organiziranje horizontalnih in vertikalnih povezav kmetijstva ali celotne agroživilske verige. Tukaj v Sloveniji ne moremo razumeti, da je v bistvu od trgovine navzdol, vse do kmeta, to ista in soodvisna veriga. Če ti členi med sabo ne delujejo vzajemno, si nasprotujejo, kot je to pogosto prisotno v Sloveniji, se ustvari manj dodane vrednosti, skupni račun je slabši. Prejšnji režim je na kmete gledal podcenjujoče. Danes so se najboljši kmetje po svoje znašli in ne glede na krizo se najboljši – ne bom rekel, da dobro živijo – ampak se celo razvijajo, postavljajo si svoje zgodbe, brez medsebojnega povezovanja, ali do živilske verige in tako naprej do potrošnika. Problem je predvsem živilska industrija, ki stagnira v vseh pogledih. Prav živilska industrija bi lahko potegnila, ampak se je izgubila v finančnih, tajkunskih zadevah, danes se poceni prodaja. Po mojem mnenju je ena ključnih stvari spet humani kapital in kvaliteta kadra, ki se ukvarja s strategijami in razvojem. Imamo tudi trgovino, ki je bila zmagovalec tranzicije, ampak je tudi ona že v precepu hudega konkurenčnega boja, in se ji bo poznalo, da ni znala vzpostaviti enotnih in učinkovitih nacionalnih verig pridelave hrane.

Danes se na trgu s hrano odvija novi globalni spopad. Med seboj tekmujejo regije in agroživilske verige, ne več posamezni proizvajalci. To je seveda globalna zgodba, ena stran medalje. Obstaja pa tudi lokalna zgodba, kjer se je temu globalnemu pritisku možno delno izogniti z višjo kakovostjo, boljšimi proizvodi, iskanjem svojih kupcev in tako naprej, toda v tej lokalni zgodbi je še težje sodelovati kot v prvi, globalni. Mi na nek način govorimo o malem in nišnem, a tukaj ne naredimo veliko. Nekaj majhnih zgodbic seveda je. Imamo nekaj deset uspešnih vinarjev, ampak vprašajte njih kako živijo. Seveda imamo petsto kmetov, ki mleko prodajajo v Italijo, toda vprašajte jih, koliko so zadolženi, kako njim gre.

Ko govorimo o ekološkem kmetijstvu - in dokler je to prodaja na tržnici in doma, ko se lepo sliši - to ni veriga, tukaj ni veliko novih delovnih mest, čeprav gre tudi za pomembno stvar.

Mislite na velike besede, pod katerimi se ne skriva prav veliko?

Da, veliko je besed in to je koncept, ki je zgrešen. Potrebno je razmišljati sistemsko. Kadar pa začnemo razmišljati o sistemih, pa vidimo kako je vse skupaj med seboj povezano – vsi členi, od tistih, ki proizvajajo inpute, tistih, ki dajejo znanje, od kmetov, zadrug in tako dalje. Te nam je pri nas uspelo – ne bom rekel, da spreti med sabo – ampak ne delujejo povezano. Toda to je enako, kot v celi slovenski družbi. Imamo taisti problem pomanjkanja povezanega, kolektivnega delovanja, z neko isto strategijo, na vseh področjih.

Prejle sva že govorila o globalnih vplivih na kmetijstvo. Dotakniva se še za hip prostotrgovinskega sporazuma med ZDA in EU, TTIP. Zanimivo je dejstvo, da je bilo skoraj največ besed izrečenih na temo kmetijstva in nevarnosti, ki naj bi jih TTIP prinesel. Kasneje je ta diskurz potihnil, predvsem na račun govorjenja o t.i. ISDS mehanizmu. Torej, kako pojasniti to intenzivnost govorjenja o kmetijstvu na eni strani in dejstvu, da je delež trgovine s kmetijskimi pridelki med ZDA in EU tako zanemarljiv, če ga primerjamo z drugimi gospodarskimi panogami, ki so vključene v pogajanja o sporazumu TTIP?

Pojdimo na začetek. Kdo profitira iz sedanje trgovine s hrano med ZDA in EU? Evropa. Evropa ima presežek z agroživilskimi proizvodi v višini šestih milijard evrov. Izvaža pijače, brezalkoholne in alkoholne, predvsem vino, pivo in žganje. Pomembni so tudi olivno olje in mlečni izdelki. Kaj Amerika izvaža k nam? V glavnem oljnice, sojo in nekaj vina. Zakaj je Evropa tako močna v sedanji trgovini? Zaradi tega, ker se je proti ZDA uspela zaščititi. Upravičeno ali neupravičeno. Imamo carinsko zaščito, ki je sicer predvsem skozi WTO precej omejena, ampak še zmeraj obstaja. Na ključnih sektorjih – ti so predvsem govedo, mleko, sladkor. Toda tokovi gredo v korist Evrope predvsem zaradi necarinskih ovir.

Pojasnimo, kaj konkretno pomenijo necarinske ovire.

Necarinske ovire so zelo zanimive in tehnične. Gre za to, da je trgovina omejena zaradi neizpolnjevanja določenih standardov, nadzora, postopkov pridelave in predelave. Gre predvsem za sanitarne predpise s področja veterine in varstva rastlin, odvisne pa so od primera do primera. Pri tem pogosto izpostavljajo sanitarno obdelavo piščančjih trupov. Konkretno gre za to, da Američani tretirajo trupe s klorirano vodo kot dezinfekcijskim sredstvom. V Evropi je to prepovedano. Potem je tukaj cel paket GSO, pa uporaba antibiotikov in drugih dovoljenih dodatkov h krmi za rast živali – tudi tretiranje s hormoni pri govedu. To je v Evropi vse prepovedano. Potem so še pravila o zaščiti živali, ki so v Evropi sorazmerno dovolj razvita, da tudi vplivajo na tukajšnjo trgovino. Potem imamo geografska porekla, zaščito proizvodov zaradi določenih značilnosti povezanih s kvaliteto – lahko so to siri, mesni izdelki, ki so narejeni po določeni recepturi, z določenimi surovinami.

V sporazumu CETA smo lahko brali, da je bil sprejet kompromis, da bi te geografsko zaščitene izdelke lahko proizvajali tudi proizvajalci izven tega območja. Kompromis gre v tej smeri, da bodo pridelovalci izven geografskega območja izdelkom morali dodati besedo style.

To je bil kompromis, ki ga Evropa sama sebi ni dovolila. Grki so pri feti preprečili celotni Evropi, da bi proizvajala feta sire. Imate fetaki in podobne virtualne ali pa blage poneverbe, kjer je tako kot je, ampak ta zaščita intelektualne lastnine je v Evropi izrazita, v Ameriki pa ne. Torej ti sanitarni predpisi, predpisi iz področja kakovosti so tako izraziti, da so te tokove ustavili. In če zdaj pogledate pogajalsko stran, kar Amerika zahteva, zahteva vse to, za kar Evropa pravi, da ne bo dopustila. Če želite razumeti TTIP, preberite zahteve ameriških lobistov. Lobisti jih zelo jasno dajejo na splet in ena je odprava vseh necarinskih ovir. Evropska komisija zagotavlja, da pri ničemer od tega ne bo popustila in da bodo višji standardi ohranjeni. Moja teza je, da bodo morali Američani dejansko popustiti pri svojih zahtevah če hočejo, da pride do hitrega dogovora, torej v času Obamove administracije. Je pa dejstvo, da je lobizem, vpliv na Komisijo oz. na ves pogajalski proces, najmočnejši ravno iz tega agroživilskega lobija s strani multinacionalk, lociran tako v Ameriki, kot tudi v Evropi.

Obe strani, torej agroživilsko lobiji locirani in v Ameriki in v Evropske?

Tako je. Obe strani sta tukaj na delu. Vsi bi radi imeli lažji dostop in nekaj od tega.

Ali lahko Evropa kaj pridobi s sprejemom tega sporazuma?

V bistvu ne. Pridobijo največ multinacionalke s sedežem v Evropi in tiste, ki prodajajo na obeh trgih, da bodo samo enkrat šle skozi postopke standardizacije. Če gledamo pod črto … Agrarno-ekonomske analize so bile narejene, a so pod ključem, nihče jih ne pokaže. Je ena, ki je zelo močna in na kateri se da v bistvu videti celo zgodbo; to je bila analiza, ki so jo delali kolegi iz Francije (Jean-Christopher Bureau). Jasno nakazujejo, da Evropa ne dobi skoraj v nobeni točki. Evropa bo popustila samo v primeru, da se bo zgodilo isto kot pri urugvajskem krogu. Torej, da začnejo Američani zapirati dostop na njihove trge, npr. dvigovati carine, predvsem pri vinu in mleku. Če je v pogajanje vgrajen ta strah, ima Amerika zelo močan argument. Ker pa ne pride nič podrobnosti iz pogajalskega procesa na plano, ne vemo, kako se pogajajo in kakšne adute imata obe strani v rokavih. Bojim se, da evropska raven ni toliko spretna pri pogajanjih, kajti na drugi strani imate Ameriko z vsem lobističnim sistemom, surovim pragmatizmom, pri nas pa imamo Evropsko komisijo, ki je uradniška ustanova in vse se dogaja v tajnosti. Toda, če želijo Američani zaključiti pogajanja pod Obamovim mandatom, bodo prisiljeni dajati izredne koncesije Evropi, in jasno je, torej, da bo v tem primeru velik del prehrane izločen – predvsem ta sanitaren del, te necarinske ovire. Lahko pride do sprememb pri carinah. Tu se lahko pogajajo, pa tudi tam ni čisto nedolžno, predvsem na govedu, pri drugih proizvodih manj.

Torej, če bodo Američani pristali na to omejeno odpiranje carinskih ovir, potem ne bo kratkoročno zelo negativnih učinkov, je pa – v institucionalnem smislu – precej jasno, da je TTIP lahko podobno kot pri WTO-ju,  torej začetek odpiranja in vpliv drugih na domače razmere. Verjetno bodo Američani pristali, ker bodo rekli, da smo se vsaj začeli pogajati, da odpiramo stvari. V naslednjem krogu bomo šli še en korak naprej in še en korak in Evropa se bo prej ali slej omehčala. Dejstvo je, da je za Američane hrana ekonomsko in politično izjemno pomembna. Rabijo predvsem trge na področju živinoreje, potrebujejo torej dodatne trge, so zelo agresivni pri prodoru na Kitajsko in azijske trge. Potrebujejo dodatne pozitivne učinke. Če pogledamo, kako so speljali severno-ameriški trgovinski sporazum NAFTA v interesu svoje industrije, je mogoče vleči zelo jasne vzporednice.

Mislim, da so stvari šle predaleč, da so bili evropski trgovinski komisarji tukaj neprevidni, ko niso že na začetku pogajanj izločili kmetijstva. V tistem trenutku, ko se začneš pogajati, gre samo za zmago ene strani, torej ameriške. Ne vidim zelo velikih koristi, razen da bi lahko najboljši evropski vinarji in sirarji še naprej izvažali. To je pa zaenkrat tudi vse.

Ta količina izvoza potem ni tako velika, da bi lahko sporazum opredelili kot »win-win« situacijo, torej da bi obe strani s tem sporazumom pridobili.

Ne, ampak ve se, kje bo Evropa imela »win-win« situacijo. To bo v avtomobilski industriji.

Toda največ lobiranja je prihajalo ravno iz kmetijskega sektorja, čeprav je izmenjava s kmetijskimi pridelki med EU in ZDA zanemarljiva, če jo primerjamo z drugimi sektorji.

Seveda. Evropa je zaprta pri hrani, še zmeraj v precejšnji meri. Glavna zanka je v avtomobilski industriji in zgodba je zelo zanimiva. V začetku 60. let, ko se je Evropa v kmetijski politiki začela zapirati, da bi lahko razvila svojo perutninsko industrijo, je zaprla svoje meje. Takrat so se odločili za prepoved kloriranja piščancev in Amerika je kot protiukrep dvignila carinske dajatve na poltovornjake in kombije. Če zdaj pogledamo Ameriko, vidimo močno rast segmenta osebnih vozil, pri poltovarnjakih pa so zaradi visokih carin, še zmeraj Japonci in Američani. Tukaj gre za velik deal. Če ta trg dobi Evropa, pridobi tako francoska kot nemška industrija avtomobilov, tukaj je zelo veliko v igri … Mislim, da so carine petindvajset odstotne. To so največje carine, ki sploh obstajajo, in to je več kot petdesetletna stvar. Zanimivo je, da to sploh ne pride v javnost, ker gre na koncu za čiste ekonomske koristi.

Imel sem priložnost sodelovati in govoriti  s pogajalci v tovrstnih trgovinskih pogajanjih. To so računovodje. Ti dobiš toliko, jaz pa toliko. Na koncu računajo pod črto, izgube in koristi za svoje države, brez velike slike in zgodb. Prav po domače. To so v bistvu kravje kupčije pod pretvezo »win-win« situacij, a vprašanje je vedno kdo koga okoli prinese.

Ta pogajanja gredo mimo WTO-ja. Urugvajski krog pogajanj je pomenil zadnja resna pogajanja in tudi resne reforme sploh v Skupni kmetijski politiki v 90. letih. Kasneje so trgovinska pogajanja med državami, vključenimi v WTO, zaobšla njene okvire. Ali WTO potemtakem državam predstavlja oviro pri sprejemanju sporazumov?

To je tak zgodovinski absurd. WTO pogajanj ni, so pa ta pogajanja Doha razvojnega kroga, ki so trajala več kot desetletje in se niso zaključila, dramatično spremenila evropsko kmetijsko politiko. Fischlerjeva reforma leta 2003 je bila predlagana z namenom, da bo v finalu pogajanj, hkrati z napadom na t.i. ukrepe "modre škatle" (proizvodno vezana plačila na hektar in žival), in s pritiskom na prepoved izvoznih podpor, EU imela že vse interno dogovorjeno in ne bo deležna dodatnih pritiskov s strani mednarodnih partnerjev. Na ravni ključnih pogajalcev je v bistvu vse že dogovorjeno. Zadnji krog pogajanj lahko tako pravzaprav zaključite. V bistvu ni problem Evropa, problem je, da stran, ki najbolj hoče sprostiti trgovinske ovire – to pa je predvsem Brazilija – hoče več. Problem je, da se Amerika ni pripravljena toliko odpreti in vplivati s strani mednarodnih sporazumov. Precej strokovnjakov za trgovinska pogajanja je že od konca 90. let trdilo, da se bo v primeru, da ne pride do zaključenega novega kroga pogajanj, zgodila krepitev regionalizacije trgovine, in točno temu zdaj sledimo. Velike države so ugotovile, da skozi svetovna trgovinska pogajanja ne morejo več dobiti novih koristi, zato se zdaj premikajo v regionalna pogajanja, kjer sedaj tečejo pogajanja (EU in ZDA, Latinska Amerika in druge). Sodobni svet je ujet v dokaj resne in izrazite ekonomske interese in tudi v to tradicionalno evropsko-ameriško zavezništvo, ki ga Američani na nek način izkoriščajo. Po drugi strani pa sta oba politično-ekonomska sistema v resni krizi, če gledamo kako se globalno stvari dogajajo, kam stvari gredo, kje so premiki. Mi in cel svet smo zdaj odvisni od tega, ali bo Kitajska še naprej rastla po sedem odstotkov ali samo še štiri odstotke, pri čemer ti odstotki pomenijo, da bodo Kitajci še naprej kupovali luksuzne avtomobile in kjer bomo mi zaradi tega imeli majhno gospodarsko rast kot posledico sodelovanja z Nemčijo.

Prej sva že omenjala GSO in rastne hormone. Ameriški kmetje oz. njihovi standardi dovoljujejo uporabo teh tehnologij, kar pomeni, da lahko ameriški kmetje proizvajajo kmetijske produkte z nižjimi stroški kot evropski kmetje, ki teh možnosti nimajo. Bi sprejetje sporazuma TTIP potemtakem pomenilo poplavo evropskih trgov z ameriškimi pridelki in posledičnim padanjem cen? Ker pa vemo, da padanje cen Evropa krije s subvencijami in podporami kmetom, bi TTIP potem pomenil večanje proračuna Skupne kmetijske politike?

V bistvu tukaj mahamo v prazno, ker niti ne vemo o čem se pogajajo. Lahko poslušamo, o čem se pogajajo evropski in ameriški pogajalci, o čem pa se oni dejansko pogovarjajo, pa ne vemo. Da skuša ameriška stran to pripeljati v pogajanja – to je jasno. Da skuša evropska stran to blokirati – tudi to je jasno. Kako daleč so, kaj bi to konkretno pomenilo, pa ne vemo. Zato ne moremo trditi, do česar bo prišlo. Jaz samo trdim – in tukaj je moj ciničen prizvok – da bo prej ali slej prišlo do tega, kar Američani zahtevajo, in to pomeni znižanje standardov.

Govorite o usklajevanju prehranskih standardov, kar pogajalska stran rada poimenuje kot harmonizacijo standardov.

Tako je. To so necarinske ovire, vendar mislim, da bo še nekaj časa preteklo, preden bo to Evropa dovolila. Imamo namreč izrazito nasproti postavljeno javno mnenje v večini držav. Pristojni ministri zato v večini temu nasprotujejo. Imamo torej večino, ki  nasprotuje harmonizaciji, ampak ali se da ta blok vzdržati ali pa ne, pa ne vem. Zgodovina nas uči, da ko se nekdo tako zabetonira, ko se ni pripravljen ukvarjati z razvojem, na dolgi rok potegne kratko … In naši argumenti počasi tudi padajo. Evropa ima t.i. varnostno oz. previdnostno načelo, kar pomeni, da če ne morejo absolutno znanstveno dokazati, da je nekaj zdravo ali škodljivo, da torej obstajajo objektivni dvomi, potem lahko preprečiš uveljavitev nekega produkta, tehnologije. Pri Američanih pa je drugače. Namreč, če obstaja vrhunska znanstvena potrditev, ena relevantna raziskava – ne glede na sume in dvome – potem ta zadeva obvelja. Vemo pa, kdo ima denar za tovrstne raziskave, in vprašanje je, ali so vse v javnem interesu. To sta seveda dva popolnoma različna pristopa, ne glede na to, da je znanost lahko tudi v službi gospodarskih interesov. Težko je zaupati, problem pa je, da je v Evropi to nerazumevanje praktično splošno, razen v znanstvenih krogih, seveda.

Če gledamo iz globalne perspektive, so nekateri novi evropski pogledi, ki domnevajo,  se bomo vsi prehranjevali z ekološko pridelano hrano iz kakšnega sosednjega urbanega vrta, rahlo naivni. Kajti, isti ljudje, ki enkrat volijo tako in glasujejo na javnih anketah, gredo v naslednjem trenutku v supermarket in tam kupijo hrano nedefiniranega izvora. Karkoli si o tej hrani mislimo, če ni ekscesno, je zagotovo zdravstveno neoporečna, ker ima Evropa delujoči sistem varne hrane. Drugo pa je, koliko visoke prehranske vrednosti je ta hrana in ali prispeva k zdravju ljudi. Prehranske navade in okusi se spreminjajo in sodobna civilizacija je res precej  ukleščena v diktiranje okusov in navad s strani multinacionalk, ki je lahko včasih s prehranskih vidikov zelo škodljiv. Omenimo samo uporabo ogljikovih hidratov v pijači, ojačevalce okusa, stabilizatorje. Veliki sistemi delajo za profit, ne moremo jim očitati, da gre za zarote, vsekakor pa premišljeno ne delujejo v korist zdravja ljudi, ker bi to pomenilo manjše koristi za njih. Napadi na nedefinirane multinacionalke se v Sloveniji dobro primejo. V teoriji zarot smo mojstri. Glede na našo razgledanost in razumevanje belega sveta, smo še zmeraj podalpska vas, in potem zelo hitro nasedemo na naše interne zgodbe ali pa na zarote o grdih ljudeh, ki nas bodo tako ali drugače okoli prinesli. Ali oni iz Murgel ali oni iz Grosuplja, če že ne grdi kapitalisti.

Če sva ostala pri teoriji zarot … Kaj pravzaprav pomenijo korporacije in kmečki lobiji? Na prvi pogled imamo na eni strani (evropske) kmečke lobije kot je npr. COPA-COGECA in na drugi strani multinacionalke, ki tudi lobirajo in vplivajo na zakonodajalce. Je možno naštete lobije razločiti na dvoje, torej na kmečke lobije in multinacionalke, ali pa so ti eno in isto ter delujejo v isto smer – si ne nasprotujejo?

Tukaj poznamo različne teorije. Nekatere so zelo radikalne in razlagajo, da je vrh kmečkega lobija talec industrijskega kmetijstva in je v rokah multinacionalk čez semenarsko industrijo, čez cel sistem kapitala v kmetijstvu. Druge teorije spet pravijo nasprotno, češ da sta to dva sistema – sami tako pravijo – ki se borita drug proti drugemu. Menim, da bi bilo zelo napak tej eni organizaciji ali pa enemu sistemu (to so v bistvu tri organizacije (COPA, COGECA in CEJA, slednja predstavlja mlade kmete), ki v bistvu nimajo neke realne moči. Meni to bolj diši po neki folklori, velikih političnih nastopih. Ti kmečki politiki so vplivni na nacionalni ravni, na evropski ravni že manj. Ali bolje rečeno, vse manj.

Dejanska moč te organizacije oz. direktna dejanska moč organiziranega kmetstva je manjša. Zdaj boste rekli, da negiram tisto, kar sem prej rekel. Ne, sistemski vplivi so pogosto tudi indirektni: čez administracijo, čez javno mnenje itd. Realnost pa je zelo razslojena. Kmetstvo ni enotno; imate ekološke kmete, male kmete, konvencionalne družinske kmetije, ki so tik pred tem, da izumrejo, imate kmete, ki so že kar podjetja. Vsi prej našteti ne govorijo v istem jeziku. Interesi so zelo različni. Ta notranja razslojenost pri kmetih je zmeraj večja, tudi med panogami znotraj kmetijstva. Na koncu jim je skupen le še en imenovalec in to je zagotovitev javnih podpor in subvencij. In tukaj se moramo vrniti na začetek najine razprave - zakaj je ta lobi še zmeraj močan.

Dejanski vpliv teh organizacij na konkretno kmetijsko politiko, pa je majhen. Ocenjujem, da evropske okoljske organizacije v detajlih bistveno bolj spreminjajo kmetijsko politiko, kot kmečke. Okoljske so bolj izvežbane v lobiranju, so bolj zavzete, verjamejo v okolje in opazile so, koliko denarja in politike je v kmetijstvu, ki je postala njihov osnovni objekt delovanja. Imajo profilirane lobiste, ki so strokovno močni, ki v bistvu srečujejo svoje sošolce po Evropski komisiji, ki so zmeraj bolj daleč od kmetijstva in kmečkih predstavnikov, so v nekem drugem diskurzu. Okoljski lobisti se dosti prej znajdejo in usmerjajo kmetijsko politiko kot pa recimo kmetje s svojo robatostjo, agresivnostjo in ki v bistvu sploh ne morejo več v detajlih krojiti politike. Oni lahko, zdaj ko je kriza, gredo na ulice in zahtevajo pomoč. To pa je tudi vse. Cel sistem se strese, dajo jim petsto milijonov, nekaj se je zgodilo, v bistvu pa je vse skupaj nič, ker še zmeraj ne odgovarja na ključna vprašanja. Torej, kako to kmetijstvo narediti uspešno, učinkovito in na drugi strani iti v smeri okoljsko prijaznega kmetovanja, obenem pa tudi ohraniti podeželje in njegovo vitalnost? Ti trije temeljni cilji se ne dosežejo več z jamraško filozofijo kmečkih organizacij in zato ta lobi ni več toliko močan. Zato pravim, da so zdaj trenutno okoljske organizacije že skoraj močnejše. Kmetje držijo in poskušajo ohraniti, to kar že imajo, vendar realno izgubljajo. Trenutno SKP obsega približno polovica denarja, kot ga je bilo pred dvajsetimi leti, realno.

Govorite o proračunu Skupne kmetijske politike? 

Stvari so fiksirane nominalno in inflacija enostavno pobira, malo se tudi zmanjša. Prišlo je do širitve in zahod je moral del denarja preliti, tako da pomen subvencij, vsaj za zahodnoevropsko kmetijstvo, ni več tako dramatičen, kot je npr. v Sloveniji, kjer smo ekonomsko še vedno manj razviti in je ta denar izjemno pomemben za proračun vsakega kmečkega gospodinjstva. Slovensko kmetijstvo je bolj odvisno od subvencij, kot npr. zahodnoevropsko. Vsekakor pa vsi, slovenski in evropski, vzdržujejo pritisk za ohranitev denarja.

Torej ta lobi drži nek statu-quo?

Tako je. Ni pa sposoben spreminjati politike, niti v smer, ki jo sama želi, niti v smer, ki bi šla bolj v smeri podpore razvoju kmetijstva in nekih novih strukturnih sprememb. Hitro pa se najde skupaj z administracijo na ideoloških temah. Mi imamo velike, a pogosto prazne teme – tukaj in drugod: branimo se GSO, oddaje / prodaje zemlje tujcem, zdrava hrana nasproti tuji hrani … Če bi brali, kako v vsaki državi vsi dojemajo hrano iz drugih držav kot nezdravo, je to prav smešno. Nekaj, kar je na Nizozemskem sprejeto kot naša, dobra hrana, v Sloveniji izgleda kot najslabša. Zakaj gremo na take ideološke teme? Zato, ker je to najlažje. Najlažje je kuriti strahove, na ta način uveljavljati svojo politično ter interesno moč. Tukaj imam jaz velike težave z vladami in odgovornostjo kmetijskih ministrov. Vlade prehitro pozabljajo, da niso tam v interesu posameznih interesnih skupin, ampak so tam v interesu državljanov in bi morale imeti malenkost več državljanske modrosti, torej kaj je v interesu države, kaj je dolgoročno dobro in na koncu tudi v interesu kmetov.

Pogosto so te kratkoročne zahteve kmetov v nasprotju z dolgoročnimi interesi, ampak to je za politiko lažje. Lažje je kuriti kmete in javnost, kot pa reči: ne, to je res, moramo se prilagoditi, moramo nekaj spremeniti. V Sloveniji pač ne bo obstalo šestdeset tisoč kmetov. Dajmo pa ohraniti take, ki bodo ohranjali razpršeno poselitveno strukturo, ampak vsaj tistih deset tisoč družin naj od tega dokaj normalno živi. Ne, mi se borimo za vsakogar, kar pomeni, da se ne borimo za nič, ampak samo za del tiste elite, ki je najbližje pri političnem odločanju. Ta slovenska zgodba je enaka avstrijski. Razlika je ta, da v drugih državah – kot npr. v Avstriji, Nemčiji, na Danskem, na Nizozemskem in v Franciji – še vedno imajo, ob kmetih, to agroživilsko verigo, ki deluje kot ena. Torej, ko pride francoski trgovski koncern, s seboj pripelje celo verigo, pri nas pa se ne marajo. Gledajo se kot psi in mačke in s tem seveda vsi izgubljajo. Izgublja trgovina, živilska industrija in kmetje, zaradi tega je pri nas na koncu le še boj za subvencije, ne pa za nek razvoj in za neko drugačno perspektivo.

Ko govorite o boju za subvencije, je možno zaznati tudi nekatere razlike med prvim in drugim stebrom Skupne kmetijske politike. Prvi steber v večini sestavljajo neposredna plačila kmetom, ki jih kmetje dobijo glede na velikost obdelovalnih površin, drugi steber pa naj bi šel ravno v razvoj in ohranjanje podeželja in okolja, kjer velikost kmeta naj ne bi bila pomembna. Zdi se, kot da sta si ta dva stebra v nenehnem nasprotju in tudi skozi zgodovino je bilo možno videti, kako se je prvi steber zmanjševal na račun drugega stebra, pri čemer prvi steber, sedaj obarvan z na uho lepo zeleno komponento, spet prevladuje. Seveda se proračunsko razmerje med stebroma razlikuje od države do države, a vendar …

Tu imate prav. Diametralen konflikt je med prvim in drugim stebrom. Drugi steber bi naj bila politika, kjer naj bi se uresničevali neki cilji, plačilo storitev, plačilo razvojnih projektov, kvaliteta življenja, ampak zlato obdobje razvoja podeželja je že mimo. Najvišji delež je dosegel na evropski ravni petindvajset odstotkov, zdaj se zmanjšuje, ker so se pač predsedniki vlad o tem odločili. In ti raje zagotavljajo mir pred kmečkimi organizacijami, ki zahtevajo predvsem neposredna plačila prvega stebra, ki so vsakoletna in zanje spet ni potrebno tako veliko narediti. Ko so v finančnih pogajanjih šefi vlad in držav zmanjševali sredstva za kmetijstvo, so bolj prizadeli drugi steber, ker kmečka scena ni preveč zainteresirana za drugi steber. Zakaj? Prvič, ker tam dobiš ali pa ne dobiš, bodisi je povezano z zelo visokimi stroški, in kot tretjič si odvisen od sofinanciranja države. Prvi steber pa je bil do zdaj lepo fiksen denar. Zanimivo je, da glavni zagovorniki drugega stebra niso kmetijske organizacije, ampak so druge organizacije, ki se ukvarjajo z razvojem in tudi okoljem. V Sloveniji imamo tukaj sorazmerno uravnoteženo razmerje. Zdaj sicer manj, ker je razvoj podeželja precej prizadet in smo izgubili precej denarja v primerjavi s prejšnjim obdobjem, ker smo imeli daleč najvišji delež na hektar. Samo Malta je imela višjega, vendar se ne moremo primerjati z Malto, ki ima mnogo manj kmetov.

Prvi steber je v bistvu neke vrste dohodkovna izravnava, na katero smo napletli neke cilje, ki jih kasneje v bistvu ne kontroliramo in ne izvajamo. To je v bistvu čista redistribucijska politika. Nekdo je nekoč dobil podporo; najprej čez visoke cene, nato čez subvencije, zdaj pa poskušamo to ohranjati.

Toda ali bi lahko rekli, da prvi steber, poleg zunaj-političnih dejavnikov, prav tako znižuje cene odkupne cene kmetov, ki jih pokrivamo s subvencijami, kar pomeni, da se proračun Skupne kmetijske politike vrti v neki proračunski nesmiselnosti?

Ja, ampak prvi steber je trenutno tako narejen, da stimulira ekstenzivnost. Evropa ima zadosti hrane, gre zgolj za ohranjanje kmetov. V Sloveniji je delež podpor v dohodkih kmetijskih gospodarstev tudi petdeset odstotkov, v prihodkih pa okoli deset, dvajset odstotkov, v nekaterih panogah več, v drugih manj. Tega je toliko, pa še proizvodno je nevezan, proizvodnja ni pogoj za njihovo pridobitev. Tako pa proizvajalcev ne stimulira, da bi proizvajali več. Nasprotno, splača se jim manj pridelati, ker to pomeni imeti manj stroškov, neposredna plačila pa so stalna. Imamo npr. Notranjsko, kjer kosijo ali pa požgejo tisto seno ali prodajo, ostali so brez živine, ali je je bistveno manj. To je absurd, saj je tam v glavnem travinje in vse skupaj nima veliko smisla.

Enkrat ste izjavili, da kmetje kosijo subvencije.

Ja. Predvsem v zahodni Sloveniji je to pripeljalo že do absurda. V vzhodni Sloveniji, kjer je večja podeželska naseljenost, kjer je še kar nekaj deset tisoč kmetov, je to še malo drugače, in ti kmetje v bistvu tudi še proizvajajo. Ampak same subvencije jih dejansko ne stimulirajo v povečanje obsega, ali celo v razvoj.

 

 

Intervju je pripravil Timotej Kolar

Foto: Maša Stošič