Na novičnik Radia Študent, ki ga razpošiljamo enkrat do dvakrat mesečno, se lahko prijavite na tej povezavi.

Spoštovane poslušalke in poslušalci!

Megla je.

Dnevi so primerni, da se vprašamo, kaj pravzaprav sploh počenjamo, ali ima vse naše prizadevanje in trud, s katerim se mučimo pod sivimi oblaki od poznega jutra do zgodnje noči, sploh kakšen smisel in namen? 

Je čas letnih obračunov, poročil financerjem in nasploh prevpraševanja življenjskih (predvsem finančnih) izbir in okoliščin. To bo trajalo še vsaj do novega leta, ko se bomo ‒ mrzlično, a brezupno ‒ poskusili upreti novemberskemu vzdušju ter z nespametnim in do kraja neutemeljenim optimizmom z vrtoglavih višav novega oznanjali svetu, da bo odslej, častna beseda, vse drugače. 

No, mogoče se komu zdi, da prehitevam dogodke … navsezadnje konec še ni tako blizu. In »sabotaže« na slovenskih železnicah, četudi jih preiskujejo obveščevalne in kontraobveščevalne službe, vendarle najbrž niso delo kakšnih ruskih plačancev. Druga plat kovanca poročil financerjem so razpisni roki in za njimi obljuba prvega zahtevka za izplačilo … Vsak konec je nov začetek (in podobno). Sonce bo že kmalu začelo svoj zmagoslavni povratek iz kraljestva teme … 

Toda stvar je taka: ne smem vas navdati s prevelikim upanjem. To ni v mojem interesu. Nasprotno, vašega duha moram zaskočiti nepripravljenega, ga potunkati v apokaliptični strah in vam nato pred nosom zacingljati s pušico … 

Tako je, spoštovane poslušalke in poslušalci, treba bo iti k vsakoletnemu radijskemu ofru. Spet žicamo kot nesrečniki za čike na Metelkovi. Kje so že tisti časi, ko je bilo tobaka na pretek, ko smo ga razdajali, širokogrudno oznanjujoč, da sta tobak in vžigalnik še zadnja ostanka družbene lastnine! Ni več tako, časi so stiskaški in kdor ima ‒ nerad da. 

Zato vas strašim s koncem leta, s koncem sveta in jadikujem nad vašo trdosrčnostjo ‒ spoštovane, spoštovani: vsakoletna in redna (in večna) donacijska kampanja Radia Študent je v polnem razmahu! Le razvežite svoje bančne račune, da bo čimprej konec našega tečnarjenja!

Prenovili smo spletno stran za donacije in (končno) poenostavili način doniranja. Samo še korak in ena do dve revoluciji nas ločita od tega, da se znebimo tudi denarja (ter izkoriščanja človeka po človeku). Dotlej pa vljudno vabljene in vabljeni, da nas podprete z donacijo na enega od sledečih načinov.

Vsak cent, vsak stotin, vsak belič, ki nam ga namenite, šteje. Natančneje: mi jih štejemo in smo ganjeni do solz, ko jih preštevamo in prelagamo iz roke v mošnjo in ‒ nejeverno ‒ iz mošnje v roko. Veliko nam pomenijo, saj navsezadnje dokazujejo, da obstajate ‒ onkraj solipsističnih zidov šestega in sedmega nadstropja bloka XIV v študentskem naselju, kjer sicer vedno nekdo nekaj čeblja, a je v globinah svojega preplašenega srčeca pravzaprav prepričan (zaradi tega malce užaljen in olajšan obenem), da nihče ne posluša in je vse zaman.

Situacija je kakopak resna. Stara RŠ vraža pravi, da nam gre najbolje, ko smo v krizi ‒ da je takrat »skupnost« najbolj povezana, da ste takrat poslušalke in poslušalci najbolj odzivni na naše vpitje in se to pozna tudi pri donacijah in nakupih kart za benefite in podpori nasploh. A čeprav to drži, je obenem res tudi, da nobene »krizne« mobilizacije zadnjih let nismo uspeli prenesti (s častno izjemo donacij iz dohodnine, ki od leta 2020 vztrajno naraščajo) v manj krizne čase in iz njih potegniti kakšne trajnejše gotovosti. In hkrati je res tudi, da samo z vašimi donacijami radio nobene od teh kriz ne bi prebrodil. 

Bilo jih je premalo. 

Resnici na ljubo je treba povedati tudi, da gre radiu vedno malo za nohte. »Kriza« je zgolj tisti trenutek, ko (zaradi kakšnih zunanjih okoliščin) izgubimo razsodnost in podležemo paniki. Vendar pa je panika vedno del našega upravljanja z radiem ‒ kot ustanovo, ki nam je bila predana in je naša naloga, da jo predamo naprej ‒ vsak konec leta smo postavljeni pred dejstvo, da ne vemo, ali se bodo računi naslednje leto izšli. Tako je tudi letos. 

Radio Študent v tem pogledu ni v nič drugačnem položaju kot preostanek domačega in tujega medijskega sveta. Vse bolj smo obrobni in vse manj se zdi, da ima naša beseda kaj teže v tem svetu, za naše poslušalke in poslušalce. Ali bo sploh kdo opazil, če utihnemo? 

Radijka brez težav sreča med sodelavkami, na ulici, po kaki prireditvi, v neki pisarni ali kjerkoli drugje ‒ celo med jezuiti ‒ človeka, ki bo modro zacmokal, pokimal in pritrdil: »Da, dobro je, da taka reč, kakor je Radio Študent obstaja. Dobro je!« Marsikdo bo nato sklonil glavo in skesano tudi priznal: »Veste, vas pa ne poslušam več prav pogosto …« In čeprav se seveda najdejo tudi ljudje, ki radio poslušajo in mu tudi radi izpovedujejo ljubezen, je na sploh mogoče skleniti, da je RŠ pač tiste vrste vrednota, ki k boljšemu svetu prispeva in abstracto ‒ kot stvar nostalgije, zaklinjanja, racionalnega premisleka, ne pa v vsakdanjem življenju. Drugače povedano: če bi radio nenadoma ugasnil, bi bilo ljudem sicer gotovo žal, pa ne za dolgo, saj ‒ življenje gre naprej … 

Zato donirajte zdaj ‒ preden bo prepozno!

Največji delež zbranih donacij so donacije iz odstotka dohodnine. Torej tiste donacije, ki donatorjev nič ne stanejo in jih pravzaprav sploh ne opazijo in jih tudi ni treba obnavljati. (Če še niste med donatorji odstotka dohodnine, se lahko javite tu!) Sicer pa smo, kar je treba priznati, pred težavnim problemom: tudi pozivi k doniranju se zdijo jalovi. Koliko ljudi bi moralo donirati, da bi se to na radiu poznalo? Da bi se to na radiu tudi slišalo? Da bi bilo radia zaradi donacij več? 

Preračuna si lahko vsak sam ‒ s kakršnimikoli razmerji želi. Na primer: da bi zbrali 120.000 € ‒ takšen je namreč lastni vložek, ki ga potrebujemo, da se lahko prijavljamo za sredstva na razpisu Ministstva za kulturo za sofinanciranje medijskih vsebin, ki financira večino našega ne-glasbenega programa  ‒ bi potrebovali okrog 1.000 donatorjev, ki bi mesečno donirali 10 €; ne zdi se popolnoma nemogoče, a je težko predstavljivo. Toda realnost je, da zaradi teh 120 tisočakov radia ne bilo nič več. Izginili bi v programu kot v črni luknji.

Donacije bi namreč nadomestile in nadomeščale bolj negotovo ‒ projektno ‒ financiranje. Vsak projekt, ki ga ni treba prijavljati (oziroma s prijavo uspeti) seveda močno olajša naša življenje in poveča uredniško neodvisnost, s katero se radi hvalimo. (In ti pozitivni učinki se začnejo že veliko pred 120 tisočaki, že pri 30, 40, 50 tisoč). Tisoč donatorjev bi nam torej šele zagotovilo izvajanje programa, kakor ga izvajamo trenutno. Vsak projekt, s katerim se financira RŠ, je v tem trenutku kakor obliž na rano, ki (skupaj s številnimi stranskimi učinki) prinese olajšanje za tistih nekaj kratkih mesecev svojega trajanja. Zato kljub neverjetnemu, še nikdar videnemu uspehu zbiranja donacij ne bi bilo mogoče razrešiti nobenega od večnih problemov RŠ ‒ ne nizkih honorarjev sodelavk, ne izčrpanosti urednic, ne preobremenjenosti v projektni pisarni ali marketingu. RŠ bi ostal, kakršen je.

S tega stališča vam je donacije nekako težko zagovarjati, težko je tudi pokazati hvaležnost zanje ‒ ko pa nič ne spremenijo in se nikjer ne poznajo.

Toda oglaševanje (ki tako ali tako nikoli ni bilo dovolj, saj RŠ ni komerciala) si najbrž ne bo nikoli več opomoglo. Država je znova snedla besedo in se odločila, da med neodvisnimi, neprofitnimi in (zaradi stanja na trgu) odvisnimi uredništvi medijev na trgu še naprej ne bo razlikovala. O naši dragi ustanoviteljici študentski organizaciji ne gre izgubljati besed. Projektni denar ‒ denimo evropski ‒ pa že počasi curlja v črno luknjo vseevropskega oboroževanja.

Biti črnogled je danes enostavno. Denimo: če je opotekava nestabilnost sedanje vlade, ki s takoimenovane leve rada zaniha tudi skrajno desno, razočarala dovolj volivcev, se nam v neodvisni kulturi in medijih morebiti obeta novo obdobje … recimo temu uravnoteženja, s kakršnim so nam grozili leta 2020 in kasneje. Tedaj smo bili v uredništvu RŠ postavljeni pred ultimat: »najdite, prihranite, režite 30.000 €.« Za kontekst skupna vrednost vseh oddaj, ki so bile letos prijavljene na medijske vsebine, je 40.000 €. Dalje denimo: če zavoha naša ljubljena ustanoviteljica v tem priliko …

Toda, zakaj bi se obremenjevali s temi hipotetičnimi situacijami, če pa imamo tu povsem konkretno in zagotovo trdno rešitev, ki jo je slovenski narod pred petintridesetimi leti enoglasno potrdil na plebiscitu: zasebno lastnino! 

Skratka, spoštovane poslušalke in poslušalci, ker v teh časih šteje samo denar, nam ga (prosim) dajte! Denar nas lahko reši nezmožnosti levih in uravnoteženosti desnih vlad, lahko nas odreši Kampusa in Evrope … Denar, denar ‒ reši vse, pa čeprav vse ostane, kakor je bilo.

Dajte nam torej svoj denar!

(Pa lepe praznike.)

Pisma bralcev, kritike, pripombe, kakopak pa tudi pohvale sprejemamo na: @email.

Po želji jih tudi objavimo.

Foto: Ana Šuligoj, Gregor Pogačnik, Asha Past

Lektura: Žana