Na pričujoči frekvenci večkrat rečemo kako o gentrifikaciji. Ponavadi jo lahko opazujemo kot proces. Gentrifikacija v teku. Na eni strani squat, na drugi strani veleblagovnica. Vsaka silnica vleče v svojo smer. Dinamika. Stvari se dogajajo. Le redko razmišljamo o gentrifikaciji kot rezultatu. O becirkih, ulicah, cesticah in gasah, ki so jih te silnice prečile in izmaličile do točke, ko na njih ni več nič drugega kot pravi ali pa ripoff marmor, Hofri in privat klinike. Ena takih, popolnoma pošmekanih, bleščečih in skorajda arijsko čistih ulic je Barvarska steza.

Govora je o razmeroma kratki Barvarski stezi. Ta gasa povezuje Poljanski nasip in Poljansko cesto. Od kje to ime, ostaja uganka. Pa vendar si ni težko ob imenu predstavljati Ljubljane v poznem devetnajstem stoletju, ko so na omenjeni uličici živeli barvarji. Saj veste, tisti ki so barvali. Kaj so barvali je težko reči. Ugibal bi, da so barvali tkanine in tekstil, naravnost iz fabrik, ki jih nam je velikodušno postavila avstrijska in češka buržoazija.

Kakorkoli pač že, Barvarska steza v kolikor na njo vstopamo iz smeri Poljanskega nasipa prikazuje dokončano gentrifikacijo. Na eni strani Vila Urbana, kjer po novem domuje Hofer. Tudi bogatuni, ki žive v penthousih zgoraj, namreč prisegajo na bagete iz trgovčeve pekarne. Hofer naš vsakdanji kruh, jebiga. Pod Hofrom pa Ballasijev inštitut. Kulturno veleposlaništvo Republike Madžarske, iz katerega preži Orbanov pogled na izgubljene ali pa po izpitu rahlo opite študente prava, ki mrzlično napadajo Aleja Bar naprej na ulici.  Na drugi strani palača Kapitelj. Privat ambulante, frizerski saloni, fotostudii in celo kopalniški salon. Spodaj prenovljen Špar, kjer stoji vedno nasmejan Kralj ulice.

Proti koncu Barvarske steze se nam šele začne svitati da pa morda gentrifikacija vendarle ni zmagala. Zoperstavljajo se ji stavbe iz Poljanske ceste. Te imajo svojevrsten navdih. Na drugi strani Poljanske ceste, torej nasproti stavbam, ki Barvarski kažejo rit, namreč domuje kraljica reakcionarnih sil kontinuitete teološka fakulteta. A tudi te riti hiš Poljanskih cest se postopoma vdajajo pritisku. Deli hiš, pravokotniki, ki ponazarjajo hrbtno stran kvadra, stanovanja se belijo. A h sreči so te hiše, če ne na Poljanski uradno registrirane, na Kapiteljski cesti. Ta preči Barvarsko stezo in se končuje v peskanem dvorišču ene od teh negentrificiranih krasotic. Tam se zbirajo odpadniki in falirani študenti prej omenjene fakultete in kadijo tobačne zvitke z zeleno vsebino.

P. S: Kako pa je bila izgledala Barvarska Steza daljnega leta 2014 skozi Bigove oči, pa prisluhnite na povezavi.