Ljubljana, Rožna Dolina, cesta – prva.

Danes se nahajamo za lučaj mastnejšega pljunka stran, v rodni rožni dolini, natančneje na cesti 1. cesta je vzdolžne oblike, dolga cerka kilometer, povsem je ravna in ima še kar u redu beton. Ob strani ima lične robnike, parkomate in kante za ločevanje smeti namesto države.

Smer ulice je pretežno južno severnejša – v tem vrstem redu si tudi sledi avtomobilski promet, ki je v rožni dolini jako zamotan zaradi monosmernosti. Cesto Ena se z juga na sever vidi na en kilometer daleč, preden se konča v poti v X, pardon, na cesti 10. Logistično gledano je ena tistih ljubljanskih ulic, po kateri se lahko mirne volje, tudi podnevi, lahko prosto šetaš sredi ulice, kar daje skorajda pozabljeno pešpotno svobodo, kakršno so uživali samo Prešernovi takratniki v času kočij. To je še posebej dobrodošlo zvečer ali zgodaj zjutraj, ko po raznih bakanalijah šepajoč prepita in prekajena duša prekernikova poskuša priti domov...ali pač nekam.

Cesta 1 je glede na pogostost javnih lokalov v rožni dolini, izredno obdarjena z prostori, ki se lahko pohvalijo z šankom. Tako imamo na skrajnem jugu kafič Žolna, ki si suvereno, torej upravičeno, lasti svoje ime. Kdaj pa kdaj lahko iz smeri omenjenega lokala že v jutranjih urah zasledimo moteno motoriko šankobiskovalcev, ki mežikajo v jutranje spomladno sonce kot prvi slovani, ki so po noči občevanja z ovcami in medico jutranje sonce napravili za boga. Severneje, približno na sredini ceste, se nahaja gostilna in prenočišča Katrca, ki posluje že hvalevrednih 111 let.

Na cesti imamo tudi par družbeno – političnih opomnikov. Če je kdaj v ulici policija, ta kroži okoli makedonske ambasade (kot okoli vsake ambasade, poglejte samo ameriško). Prejšnje leto, v dobi žleda, je bila okrušena električna napeljava ambasade, saj je teroristični zmrznjeni smreki, ki je imela za stalno bivališče pri sosednji hiši, uspelo izrukati cel betonski držalec elektrike.

Ob tem se ne smemo spomniti niti na skrajnosti, ki jih je povzročila slavna vojaška zmaga Janševe teritorialne PC obrambe, sestrelitev helikopterja JNA. Sprenevedanja ob tem, ali je pokojni sestreljeni Merlak delal za osamosvojiteljstvo, padejo v vodo, oziroma na bivšo avstrijsko rezidenco, kamor je padel tudi nesrečni makedonec, sopilot helikopterja, katerega ob vsej naci-debilizmu medijev in politične amnezije in šovinizma niti omenijo ne. Kaj šele z imenom. Vdova Merlakova, ki je lani izdala knjigo o tem, pa se še zdaj pravda v pravdaških procesih. Merlaku pride vsakoletno na spomenik igrat vojaška godba, o makedoncu pa, kot že rečeno, nič.

Summa summarum: v vilskem naselju, domu pravih komunistov, kot pravijo janšisti, je težko kupit bajto. Zemlja je draga, rezidentiranje pa nemirno – bližnje študentsko naselje ponuja glasbeno butanje, zavratno okoli-polnočno pijanjenje in spomladansko prežo na modne smernice, ki jih narekuje vročina. Over all, je na prvi rožnodolinski cesti fajn živeti, hoditi, krevljati in biciklirati. Malo manj prijetno pa je spuščanje v temne enosmerne ulice slovenske osamosvojiteljske zgodovine.

50 lažnjivih drekov, najdenih na internetih ob omembi rožnodolinskih helikoptiranjih, je posmučal Biga.