Ne, pa ne. Danes ne bomo govorili o ulici. Govorili bomo o poti. Gre zgolj za enega tistih poimenovanj, kot so mesto, vas, selo trg, se tudi ta piše z malo. Začuda ne potuje med kakšnimi bolnišničnimi ustanovami. Pravzaprav je na njej najti le fakultete. Ok, bodimo natančnejši. Na njej lahko najdemo Zdravstveno fakulteto in Srednjo šolo za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo. Na eni strani se konča pri Zarnikovi ulici, na drugi strani pa na nedolgo tega obravnavani Zemljemerski ulici. Glede na to, da je tam Geološki zavod, bi se o poimenovanju ulic na Poljanah lahko malce zamislili. Po eni strani po liniji najmanjšega odpora, po drugi strani teženje prebivalcem Ulice Janeza Pavla II., ki so v zadnjih 10 letih iz naslova Zarnikova, morali svoje dokumente preimenovati približno 3x.

Pot je lahko prijeten zaključek sprehoda po Ljubljanskem gradu, na poti do avtobusne postaje. Na njej je tudi eden, v Ljubljani izjemno redkih – amfiteatrov. Tako je, prav ste slišali. Amfiteater kot okrogel ali ovalen prostor za nastopanje s stopničasto se dvigajočimi sedeži. Prosto po SSKJ. Sicer ni namenjen nastopanju, ampak je šlo verjetno za arhitekturno rešitev zapolnjevanja luknje med koncem Zdravstvene fakultete in njeno telovadnico. Gre pa za izjemno nevaren prostor, brezštevilne žrtve so namreč že podlegle slabo zapečatenim odtokom v smeri proti Zarnikovi ulici.

Avtomobilisti, to ni ulica za vas. Morda zato, ker sploh ni ulica, ampak pot. Na njej je postavljena rampa, a namenjena le redkim izbrancem. Tudi motoristi, ki imajo kaj več kot skuterja, bojo imeli z ene strani težavo prebijati se skozi. Medtem ko gre skuter izjemno lahko mimo vrtca, ki s svojo ograjo začne pri spomeniku, ki malo spominja na tistega Kidričevega za Cankarjevim domom. Visok, železen mož navpično stoji. No ja, o detajlih bi lahko še malo razglabljali.

Pri električni omarici se nikar ne ustavljajte z namenom branja grafitov. Gre zgolj za podpise, tako da kar hlepi po novih grafitih ali pleskanju. Ekipa Radia Študent ni uspela najti niti, recimo temu, straniščnih grafitov, kot so „Boki care“ ali „Maja + Tjaša best friends za zmerej“.

Slednji, a ne najmanj pomemben na tej poti je gotovo stadion. Vsaj glede na to, da nam po tretjini poti pokriva desno vidno polje. Precej zasede stadion, na katerem tudi ob mrzlih zimskih večerih, bolje rečeno polnoči, tekajo športa željne duše. Koši in fuzbal igrišče pa tako kot povsod, gre po principu, zmagaj me, pa lahko špilaš dalje. Nekateri pri tem raje ostajajo sence samih sebe, sedeč na bližnjih tribunah, v meglenih oblakih večerne rose. Čakajo, da bo ura odbila 10 in se bojo morali vrniti v bližnji dijaški dom.

Vaša, PiaN.

P.S. Link do podobnega prispevka v drugem časovnem obdobju

http://radiostudent.si/dru%C5%BEba/petkovi-klinci/pazi-drek-18