Prejšnjič v Pazi dreku

Ne hčere ne sina po meni ne bo,

dovolj je spomina, me pesmi pojo.

Takole je Valentin Vodnik zapel svojo zapuščino. A kaj ima s tem veze Vodnikova cesta?

 

Začnimo pri njenem izviru, malem uličnem ščegetavčku. Da bi namreč prišli na Vodnikovo, se je treba prvo prebiti iz Pod gozda. 

Mistika, hoteli duhov, ruševinasti stolpi, smučarske skakalnice, žled in žaganje...

Vodnikova cesta, drugi del. Vodnikova cesta.

Ker smo vam zadnjič nadrekali uverturico, se edino spodobi, da danes dogovnimo glavno stvar. Glavno ulico. Glavno cesto. Vodnikovo cesto. Ta, kot rečeno, štarta takoj izPod gozda. In takoj ob vzniku ne okoliši ter postreže z vso arhitekturno briljanco spodnje Šiške, s slavnim hiškastim triptihom. Prvo še kar zgrajena, v stilu prizidka zidana dvonastropna bajta. Poleg napol podrt istoroden objekt. In poleg tega kopica podrtije, majčkeno smetišče, iz katerega na gosto klijejo tanka in visoka mlada drevesca. 

Da ne bomo pusto naštevali po vrsti, raje fuknimo bliskovit in polifon kolaž raznorodnih pocestnih fenomenov. Kje začet. Kje končat. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni na križišču s Šišensko cesto ob Prostovoljnem gasilskem domu Zgornja Šiška, vsa nova, svetlorumenobela, strogo nekatoliška in dejansko edino mormonsko svetišče v Republiki Sloveniji. Tako veste, kam it kontra zatežit, če vam dojadijo mladi in golobradi amerikanski misijonarji v šolskih uniformah. Kakšnih sto metrov dalje, ob stadionu za spidvej in na predverju Kosez, slaven in zloglasen žur pajzl Franci na balanci, kjer lahko vendarle prenehate glumit alternativo ter Metelkovo zamenjate za pravi brendijevsko razvraten plac, koder daste krila svoji resnični slovenski duši v vsej njeni ruralnosti. 

Ko omejamo ruralno, na naši cesti se iz nekega kompleksa, ki se mu v kleni gorjanski govorici reče hlev, širi pristno ogaben vzduh gnoja, ves topel, gost, zatohel, piker in za kozlat. To ti je podeželanska oaza v pustinji betona, in to le nekaj sto metrov stran od velikega Centra urbane kulture. V tem nahajanju je resnica vsega tega slovenskega urbanega hokus pokusa in tudi ves čar naše očetnjavske grude. Od Jadrana do Alp v eni uri. Od hipsterskega koncerta do kupa gnoja v petih minutah. Kar mala fletna kapelica čez cesto le božansko požegna.

In še, teh stvari noče in noče zmanjkat. Nekaj zelo urbano kulturnega je gotovo tudi sonorična umetnost, katere center je kar na Vodnikovi domačiji, žmohtna kmečka bajta, umetelno posodobljena in primerna za raznorazne projekte, nastope in hapeninge. Poleg se diči istoimenska gostilna, kjer klepetava, okrogla in v prave kmečke cunje odeta gospa Greta, krčmarica stare šole, mimogrede zamenja vaš spol, vam za domov zavije domač kruh ter meni nič tebi nič natoči šilce brinjevca proti prehladu. Tu bodo vaša ušesa v nasptoju z globalno imperialistično improvizirano kontemporarno godbo varno deležna Modrijanov in Tanje Žagar.

V temistem radiju stotih metrov še: na videz nekoliko ciganski vulkanizer, ki je pred par meseci zagorel nad vso Ljubljano izdihoval črn oblak, kot bi izpod neba napadal Mordor, takoj zraven improviziran živalski vrtec z divjačino, goskami in psi, dalje mali travnik ob hiši, kjer lahko v poletnih nočeh zrete jate utripajočih kresničk, dalje močvirnato igrišče z mostiščarskimi barakicami itn. itd. 

Če mislite, da pravljičarim, le na špancir na Vodnikovo, požrla vas bodo sfrizirana drevesa. Ta biser hojladri gradbeništva, kamor pade pade, od blokov do poševnokvadratastih novogradenj, od štal do družinskih hiš, od naprodaj ruševin sredi šavja do ograjenih vil. Od iz Pod gozda do draveljske Regentove onkraj obvoznice. Le pazite na drek. Ali kot pravi Valentin Vodnik:

Išče te sreča,

        um ti je dan,

      našel jo boš, ak

        nisi zaspan.

Vodniški je bil pocestnik Matjaž.