Pazi drek

*

Vodnikovo pocestništvo, tretjič. Pod hribom.

"Ne hčere ne sina po meni ne bo,

dovolj je spomina, me pesmi pojo."

Kolaž Vodnikove. Mormoni. Avtentično žurersko fukfehtanje, pa kaka Gromka, gremo v Francija. Hipsterski centri. Urbana kultura. Hlev, vonj po gnoju. Roji Kresničk. Igrišča mostiščarjev. Požari. Divjad. Itn. Itd.

Ker smo se zgleda izgubili v pouličnem blodnjaku na in okoli Vodnikove ceste, se edino spodobi, da res pohodimo prav vse tamkajšnje dreke. Par sto korakov po naši ulici, tik preden dospemo do častitljive Vodnikove domačije, se od glavne ceste v topem ali ostrem kotu, odvisno, kako gledate, loči mali odcepek, ki nosi zelo opisno ime, kakšnih smo v teh koncih nasploh vajeni, in sicer Pod hribom. 

Hrib je rožniško-šišenski. Prekrit z gozdom in gosto podrastjo. In naša cestica ga obroblja vse do nizkih koseških blokov pred bajerjem. Na eni strani klasične slovenske družinske hiše, tupatam kaka vila, novogradnja, dalje na horizontu pejsaž krasnih socialističnih stolpnic, pa nepravilni joški Šmarne gore ter onega drugega hribčka in še dlje silhueta alp. Na drugi strani gozdno pobočje, v katerega vodi mnogo sprehajalnih potk, klorofilno zamolkli odsevi in svetli ptičji skoviki. In seveda v pipico podaljšan potoček, koder vrli Ljubljančani filajo kanistre s kristalno vodo izpod vrhov ljubljanjskih gričev.

A tudi Pod hribom ima svoje podhribje. Nekje na polovici se še manjša potka odcepi poševno v desno, tako zvana Matjanova pot, prek vikendaško hišnega zaselka prav v gozdno osrčje. Kuliserijo med dvema potema grdí precej depresivna centrala nekega gradbenega podjetja, velik dvorski objekt, zarjavele ograje okoli, gradbinski kontejnerji, materiali etc. Morda je smotrno kakih sto metrov prej zaviti v precej prijaznejšo uličico Za vasjo, kjer lahko zopet odkrivate urbano Ljubljano v vsem njenem ruralnem šarmu. Kakor toliko pogovorov sčasoma nanese na fuk, tako pohajkujoči po ulicah našega glavnega mesta slejkoprej naletite na sence vseslovenske podeželanske preteklosti.

Če pa jo vestno mahnete dalje po Pod hribom, se slednje na križišču, kjer Šišenska cesta postane Večna pot, izteče v Drago, na predverju kvadratastega Koseškega bajerja. Tu se pogled še lepše razpre po ljubljanskem severozahodu. Travnik, črni podrti kozolci na njem. Pol standardno pol moderno arhitekturna Odrešenikova cerkev. V gozdu izgubljajoča se Večna pot. Zadaj z redkimi tekači, kolesarji, zaljubljenci obljudeno Podhribje. Spredaj draga Draga, za katero veš, da se razgrne mirna voda z labodjimi družinami in jatami račk.

Imajo pa vse te male ulice v svojem bistvu neko kot želja nedosegljivo tragiko, namreč zmerom zaman hlepijo in nujno zaostajajo za svojim poimenovanjem. Kot označevalec označenca praviloma vedno sfali. Vse te nesrečne Pod gozdom, Pod hribom, Za vasjo, Pod hruško. Biti Matjanova pot v istem sklopu ali se v svojem imenu celo hvaliti z večnostjo je vendarle imeti nekoliko več pripadnosti ter konkretnih historičnih person, vrenj. Tako pa so naše male uličice okoli Vodnikove prave brezčasne spominske trasice, ki jih je v njihovem ahistoričnem pastoralnem miru hočeš nočeš pogoltnilo mesto in njegova nezadržljiva ekspanzija. A kljub temu bi v naši domovini in širše težko našli zaselek, ki je bolj podoben vasi kakor ta naš predelček globoko znotraj obvozničnega krožca. Kje drugje najti srce slovenstva kot na ljubljanskih ulicah?

Pod hribom je lazil Matjaž.