Rožna cesta

Tako je. Poleg dobro vam znane Rožne doline obstaja v tej ljubljanski kotlini nesrečni še ena ulica, ki si deli rožnato podstat  - nahaja pa se v samem starem centru. Najbolje pojasnimo lokacijo z arhitekturnim presežkom, ki liči na most, ki je v bistvu hiša, pod njo pa poteka mnogo prometna Karlovška cesta.

Najvišjo nadmorsko točko ulica doseže na svojem severnejšem delu, kjer se umešča med cerkev svetega Jakoba in cerkev svetega Florijana. O cerkvah tu ne bomo govorili, ker nam gre na kurac – omeniti pa je vendarle treba cerkev svetega jakoba, kjer na vsake kvatre prepustijo orgle in akustiko same zgradbe kakim takim mojstrom, kot je naš Zagoričn'k, ki seveda v totalnosti prelisičijo cerkveno vsebino in se gredo svoje koncepte. Kar je dobrodošlo, saj si marsikateri beležijo obisk pri božji besedi le iz tega naslova. 

Rožna ulica sama po sebi liči na prenatrpano gajbo – ob straneh je praviloma, kakopak sploh za praznike, zasipana z avtomobili in človeku res ni gušt hodit tam okoli. Za nekaj ljudske pretočnosti je pred leti skrbel Zeleni zajec, ki pa je zapufan končal svojo zgodbo, brez da bi avtor tega-le prispevka trezen položil svoje šape na omenjen šank. 

Ulica si torej lasti popolne karakteristike vseh ulic na tem svetu, ki se znajdejo za kako cerkvijo; v nekakem zanikrnem stanju se torej sprehaja skozi veke, prepuščena vnemar svoji marginalnosti. V osnovi, ali v nekem arhitekturnem idealu, niti ne gre za napačno ulico – pozimi spolzki, poleti mehki kamni, peljejo opazovalca, če je uspešno prečil, pa ne na prehodu za pešce, karlovško cesto, tja dol v prulski Žabjak, kjer ulica stori svoj konec. 

O Žabjakovem koncu Rožne ulice pa je potrebno pristaviti še nekaj besed. Tam se namreč nahaja zloglasna – res ni na dobrem glasu – neke vrste arhivska cona, ki ne arhivira kaj dolgočasno antropološkega, nego ŽIVE LJUDI, če za detajl para-friziramo Majakovskega. Govora je seveda o subkulturah kadilske populacije, ki že nekaj generacij arhivirajo svoje pljučne membrane in držijo kadilsko štango v čedalje bolj kadilsko omejenem prostoru, imenovanem Slovenija. Vsaj nekaj-leten staž terja sam namenski obisk tega prostora, saj ga drugače verjetno ne bi niti našli. 

Summa summarum: Rožna ulica je povsem falične oblike, za razliko od Rožne doline. Diči jo predvsem njena za-cerkvenost, na prulskem koncu pa seveda omenjeno kadilstvo. Povprečen človek se zadega tja kaj redko; povečini v večernih urah, kajti tudi sicer v dnevnih urah ulica ne ponuja nič pametnega. Razen za adrenalin-đankije, ki si pod senco veličastnega mostu-hiše skušajo krajšati življenje s tekom čez Karlovško. Kjer pa je tudi poskrbljeno za pasji drek in druge banalnosti, tako da je lahek šport storil podpisani Biga.