Na križišču idej

V današnji ediciji enačevanja dreka z ulicami se bomo kot prvič posvetili križišču. In to križišče se nahaja na Viču, zgodi pa se ravno tam, kjer se Šestova, tista, ki pride iz Rožne doline, preseka s Tržaško.

Nekaj najbolj kritičnega, kar je slovenska javnost ponudila sami sebi, je bilo Mladinino konceptualno rušenje prvega jumbo plakata sredi 90’ih, kjer so demonstrativno po-objestili prvi ljubljanski, to je slovenski, jumbo. Takrat jim pač ni bil všeč - že liberalizirana Slovenija se je na poti približevanju Evropi znašla sredi kolovoza - in sam bog ve, koliko oglaševalske površine si lahko privošči takole križišče.

Namera današnjega drekovanja je v merjenju. Samo križišče skupaj šteje kakih 10 krat 10 metrov, kar po kmećki pameti narekuje število 100 kvadratnih metrov. Celotne površine oglasov pa je kar nekaj kvadratov več - tako bomo na tem mestu skušali dokazati, da je oglasov več, kakor je sploh tranzitnega manevrskega prostora.

Pa začnimo:

Z Zahodne strani, tiste, ki šprica proti obvoznici, na desni strani poleg tistih oglasov na avtobusni, je moč opaziti velik rotirajoč se oglasni pano, ki ‘nikomu ništa’ ukrade kakih 15 kvadratov, če si milostno vzamemo v primerjavo samo en oglas. Na levi strani, tam nekje od Sazasa do križišča samega, pa mu družbo delajo veliki statični panoji, ki po svoji skupni površini merijo 2 krat 4 metre. In to trikrat.

Če nadaljujemo:

Na severu se nahajajo podobne, 2 krat 4 metre dolge in debele plošče, trikrat, na nasprotni strani pa se nahaja še en 15 kvadraten rotirajoč pano. Gledano z Šestove, torej z juga, pa se nam na zahodni strani pojavi še en statičen, ven-iz-zemlje-štrleč statičen pano dimenzije (pol krat dva metra), na vzhodni strani pa ulica doživi še najmanj po 3 krat 2 celih 4 metre, kar skupno nanese okoli 24 kvadratov.

Summa summarum:

Če na tej ulici iščete pot, boste naivni, kaj kmalu zalutali. Statistično še ni dovolj dobro ocenjeno, koliko nesreč se zgodi zaradi pomankljivo oblečenih dečev, ki reklamirajo zavarovalnice, dogodke v Križankah in podobno, lahko pa zagotovo rečemo, da smo pri štetju vertikalnih kvadratov, ki onesnažujejo križišče, prišli do večje cifre, kakor jo samo križišče ima. Iz tega lahko sklepamo, četudi gre za eno večjih vpadnic v center Laibacha, da je križišče in naokoli prisotna osvetljava namenjena predvsem reklamiranju, to je oglaševanju. S čimer pa, fuj in fej, kazi sceno tranzitorne narave same poti, samo okolje pa dekontekstualizira do neraspoznavne mere, to je do meje, ki je oglaševanje pač nima. Pa srečno na poti! Ki jo predvsem peš preči Bigah.