Pot k ribniku

Ob raznih malih ljubljanskih vodah poleg obbetonirane Ljubljanice, Save na severu, Gradaščice, katere obrežje je mimogrede menda eno najpretencioznejših sploh, mislim, toliko enega betona za meter širok potoček, ponavadi pomislimo na mlakužo v našem največjem parku, Tivolski ribnik, ter na dosti prijetnejši Koseški bajer. Ampak ste vedeli, da imamo v Ljubljani še nek drug, brezmni ribnik? Ki je vendarle nekoliko bolj ribnikast od onega tivolskega. Ha.

Njegovo neosebno poimenovanje nosi tudi ulica, ki sliši na Pot k ribniku. Če se spomnimo prejšnjega Ob potoku ali na lanskosezonski Pod gozdom, kar malce osupnemo ob tej verbalni navezavi, kot bi že samo imenovanje ne hotelo onesnaževati matere narave. Ti in tudi vobči krsti ljubljanskih ulic pa so tako ali tako precej skladni s tistim, kar označujejo, splošnim hojladri uličnim križkražem.

Naša uličica je na rudniški strani, po Dolenjski, sicer nesojeni Zarebški, se v smeri iz centra kaj kmalu prislika Golovec, še malce naprej pa soseščina, želežniška postaja in seveda župnija Rakovnik s samostanom in še kar impresivno ceglasto cerkvijo z dvema turnoma. Malo dlje v isti smeri iz Dolenjke na neprevelikem križišču zavijete levo, in že ste na naši poti. K ribniku.

Okolje je vse preznano iz siceršnjih prestolniških logov, se pravi natanko tako, kot ga imamo najraje. Ulica je ozka, parkinih mest premalo, bloki so kockasti in v najboljši letih, trava je zelena, glavna cesta pa na dosegu parih korakov. Tik pred gozdom ima sedež nekakšno športno društvo, zato morda ni naključje, da je poleg še štadion z majhnim hribčkom namesto tribune. Tukaj lahko, če imate srečo, kdaj naletite na žmohtno tekmo ženskega fuzbala.

In potem lahen vzpon proti in v košato hosto. Vse skupaj malce potemni in se obenem zbistri. Cesta se zoža in asfalt presahne v makedam. Za prvim nekoliko resnejšim ovinkom pa vendarle zažubori oz. kar lepo na mestu zavalovi naš ribnik. Hja, ni ravno kak širen ocean, a se vseeno da vsaj malce pošpancirati naokoli. Potka in sploh ves breg ob vodi je lično divji, neurejevan in blaten, če ne omenjam kakšne prazne piksce ali cigaretne škatle, tega nepogrešljivega znaka preteklih neotesancev. Zgleden primer ljubljanske divjine, tako da kar previdno.

Toliko bolj, ker ne gre spregledati nekoliko amerikanske table, ki označuje privatno posest ter bolj evropsko miroljubno vendarle daje vedet, da vendarle razume rekreativne namene itn. Na drugem bregu je izzidanih par hiš, tudi kakšen fin papeški balkonček se najde, koder je v jutrih ob sončnem vzhodu nad vodo gotovo naravnost božansko prižigati čik in motriti klorofil vsepovsod naokoli.

Dalje še nek sumljiv podjetniško gradbeni objekt, ali kaj, potlej pa zgolj golovška divjina. Ljubljana s svojimi malimi kotički ne neha držat nivoja. Če se vrnemo nazaj dol do blokov in obljudneješih predelčkov ob naši cestici, vendarle opazimo, da razen športnega društva kakšnega konkretnega pajzla ni videti, se pa gotovo najde kaj kje v bližini, nenazadnje malo nižje kraljuje merkator, ti pa so z beznicami tako ali tako najpogostejše blagovno menjalne ustanove, tako v prestolnici kot širši domovini.

Pot k ribniku na svojem podu torej nima kakšnih posebej jedkih drekov, ji je pa treba priznati prav zgledno mestece v širši umestitvi na govnu ljubljanske ulične mreže.

K ribniku se je napotil Matjaž.