Zavetiška ulica

Zavetiška ulica se skriva v relativno zahodnem delu Ljubljane, ki sliši na ime Vič, gledano na sever pa svoj urbani živelj prične, ko se kanal Glinščice sprime z kanalom Gradaščice. Da se ne razlije na sever, je tu mogočna pošast od bajte, gimnazija Vič imenovana. Dolga ni kaj precej - ne velika, ima pa precej razvito formo, ki bi pogojno in mogoče, v seveda zelo zelo abstraktnem smislu, lahko izgledala kot neke vrste raca, ki gleda na vzhod.

No, vsakovrstne abstrakcije se na Zavetiški razbijejo ob pogledu na še bolj razbita kla, ki se v neposrečenem vizualnem ritmu, v soncu in na snegu, razbijajo, flikajo, rušijo, pokajo, drobijo, karnalijo, polirajo in še več – če ima kaka ulica izkušnje z uličnim zobarjenjem in flikanjem, ima Zavetiška zagotovo precej izkušenj.

Zakaj se Zavetiška imenuje Zavetiška nam ni jasno, in nam niti ni mar. Verjetno so tam res nekdaj imeli neko zavetišče al koj kurac. Pišočemu se bolj zdi, da Zavetiška – poleg drugih podobnih, zakotnih ulic ljubljanskih – ponuja zavetišče predvsem raznim odpadnim materialom urbanizma in zgodovine. Ob tej realno-urbanistični nesreči od ulice, ki jo v naslednji minuti malce bolj realno opišemo, lahko parafriziramo rek, ki drugače bolj drži za vertikalne površine – »če bi ta tla lahko govorila«.

Gredoč na sever, nas takoj iz desne napade moderna minimalistična miniblokovska forma, ki udari z zatohlo belino in predvsem z neposeljenostjo kaže na realne učinke gospodarstva, ki temelji na hitrih gradbeniških gradnjah in drugih manevrih. Kaj je na levi strani, človek niti ne opazi. Okoli glavne ulice Zavetiške, je še polno nekih mali stranpoti, ki jih je ugazila človeška nožica in nespamet in vodijo bogsivedi kam, ravno tako kot pamet.

Na levi, malce kasneje, potem ko si oko spočije in iztegne noge ob lokalni bajti, ki služi hrambi elektrike, leži klasična slovenska gostilna, in tako tudi izgleda, in táko ima tudi ime, in vse kaže, da je to daleč najbolj družben prostor v okolici. Omenjena gostilna sliši na ime Še- bar. Česa bi »še« v nekem zakotnem baru sredi Viča, si res ni težko predstavljati. A družba je tudi čuden tič – če ima v torek zvečer kelnarca cajt kadit čike pred vhodom, potem res ni grozne potrebe po družbeni socialnosti. S koncem ulice, če se v končni fazi odtrgamo od gostilne, se na levi pokaže hrbet neke bajte, ki vsebuje, in avtor prisega na to s svojo in radijsko častjo, pravo pravcato tiskarno biblijske robe. Torej Kristus all over, Marija in njen počen herc, bradati hipiji v arhaičnih haljah, tisk na sveče, prte, plakate, kemične svinčnike, in ostal šit, ki ima toliko kvadrature, da si lahko privošči androgen Jezusov fris. Kam vse človek ne hodi šihta iskat.

Summa summa-rum: Zavetiška ima potenciale prave pravcate majcene vasice, ali Metelkove, če hočete, s svojimi križmi in kražmi. Razbita tla ne ponujajo nobenega veselja tistim urbanim športom, ki se furajo na majhnih koleščkih, je pa vendarle nekaj površine za urbano vizualno umetnost. Na sploh in sicer pa jo človek z veseljem preči, požveči in se nato prepusti naslednji banalnosti.

Kar se je zgodilo najmanj Bigi.