Ćošak

Čudna so pota usode. Zgleda, da smo se zataknili na poti vanjo. Oziroma se po trendih – poskušamo zatakniti. Še bolje: morda sodeč po vesteh, celo potujemo nazaj v čas! Poskusimo za začetek prirediti nekaj pregovorov, da bodo bolj primerni sodobnim premikom in da boste razumeli iz katerega grma je zajec že davno pobegnil. Kdor drugemu jamo koplje – je Vinko Gore in dole enak. Oziroma, če pogledamo med tiste malo manj znane: Boljša je domača gruda, kot na tujem zlata ruda – z majhnim pripisom: z izjemo vseh prebivalcev doline svetega Florijana.

Če lepo dekle šepeta, se sliši dalj kot glas zvona. Danes pač ne. Danes se nahajamo v neposredni bližini ene najbolj nadležnih stavb na področju Kodeljevega – cerkve sv. Marije Terezije, ki kdovezakaj tako kot vse ostale cerkve zvoni tudi 15 ČEZ šesto večerno in to ene deset minut non-stop. Je ena tistih katoliških cerkva, ki takisto podpira vse ženovlje in možovlje, ki se zbira pred ljubljansko porodnišnico nedaleč stran in moli boga svoga, da bi prepovedal splav. H sreči je Ljubljanica že dolgo prav pošteno plovna tudi s turističnimi ladjami. In h sreči tale komunajzarska roza cerkev na naš ljubi ćošak meji zgolj z bivšimi prostori nekdanjega kegljaškega kluba Slovan.

Da ima koza denar, gospa bi ji rekli. Ker pa raznorazna kodeljevska blokovska živad ni prav pri kešu v svojih mladih letih, se raje po blatu in bližnjih grmovjih rije, ter že leta in leta v takozvanem ćošku pušča svojo – kapitalistom ničvredno – imovino v improviziranih bivališčih. Ne zato, da bi tam res živela, temveč zato da bi si tam zagotovila svojo navidezno intimnost in imaginaren svet otroškega bunkerja.

Da človeku dolgčas ni, za to že cepec poskrbi. Zato so se generacije, ki so še vedele kaj pomeni sneg, tudi ćošak uporabljale za svojo igro. Z brdom, ki se vzpenja med obkrožajočimi ga bloki je bil eden redkih vzponov na območju Kodeljevega. Ko je nekoč sneg zapadel in se obdržal več kot nadaljnjih nekaj ur, se je marsikdo na poti do doma ustavil za najboljšim sosedom in si v največjem zbiralniku papirja izbral svoj karton za dričanje po hribu. Lahko trdimo, da je šlo za enega prvih tovrstnih območnih reciklažnih otokov. Danes, sodeč po novem izboru za slovenski predizbor za evrovizijo, reciklažo še najbolj upoštevajo prav na RTVju.

Dan je bolje loviti pri glavi kakor pri repu. Zato se najprej ozrimo na vzhod našega ćoška. Tam je nekoč stala pekarna. Na severovzhodu, kjer danes sameva prav grda platforma, pa je nekoč desetletja stal zabojnik za sveže sadje in zelenjavo. V sklopu trendov prevzemanja in uničevanja malih trgovin, sta tudi tadva veselo propadla. Zato danes na vzhodu le še občasno sedi mularija, ki sedeč na svojih skuterjih brez blokade kadi cigaretne zvitke z marihuano ali brez pred brezživljenjsko še eno roza bajto, ki je danes prazna. A živela naravna zelena stvar! Preden je le-ta prišla v njihove roke, so mulci na motorjih zgolj napadali tiste na manjših kolesih, koleščkih in dilah. Od časa razpasa zelene stvari, napadov več ni. Toliko. Sploh.

Denar naj ti bo služabnik, ne vladar. Bi radi zapisali v cerkvi, pa ne morejo ker ni res. So pa tako zapisali v avtomehanični delavnici, katere ceste vodi mimo do ćoška iz ulice Jana Husa. To je v resnici edina cesta, ki vodi v ta komaj kak ar veliko javno površino. Je pa cesta tako majhna, da so se mnogi avtomobilisti raje z leti začeli odločati za druge avtomehanične delavnice, zato ta dela le še po obrokih. Njihova plačila pa niti to ne več.

Hudič v sili muhe žre. Kajti ne moremo mimo dejstva, da je ta zeleni otoček nekje med Ljubljanico in Povšetovo tudi ljubezensko zatočišče mnogih mladih, katerih ljubezen je preganjana. Zato je pomembno vedeti v katerem delu dneva lahko prideš in izvajaš svojo ljubezen v ćošku. Zjutraj so na vrhu hriba mulci. Dopoldan se po njem spuščajo. V času prometne konice pa ni prav pametno zadrževati se razgaljen ob blokovskih garažah. Čeprav se generacije menjajo, so tiste preklete babice ki vse vedo o vseh, zaenkrat še vedno preklemansko žive!

Po stopnicah, makedamu, cesti in preko streh je v ćošak neštetokrat šla dreke gazit PiaN.