Idrijska ulica

Na zmernem jugozahodnem koncu naše drage prestolnice, se pravi na cestiščnih omrežjih med Rožno dolino in Vičem, najdemo kar nekaj glede na našo širšo predrago državo jugozahodnih poimenovanj. Se pravi, Tolminska, Nanoška, Postonjska. S slednjo se križa današnja drekovska izbranka, Idrijska ulica. Skladno s to geografijsko logiko, četudi nima veze s kakšnimi dejanskimi čipkami, soškimi postrvmi ali Ravbarkomando, tudi Ljubljana postane mala maketa domovine, ko ravno na tem koncu gosti primorsko-notranjska poimenovanja.

Da bi iz rožne strani dospeli do Idrijke, je treba prvo skozi obokast betonski železniški podhod, ki meri kakšnih meter šestdeset in je tako ustrojen za kakšne hobitske velikane. Puklasti ga lahko prebrodijo normalno, pokončni se pač malo sklonimo. Po nekaj korakih čez prečno Oslavijsko pa nadaljujoči pot do Viča že dospemo na Idrijsko.

Njena širša struktura je dvojna in zamaknjena, se pravi po nekaj deset metrih priteče do Postojnske, ki jo je treba prečkati in se po njej, če hodimo proti Tržaški, premakniti malo desno, kjer se nekako vzporedno spet nadaljuje skoraj do glavne viške žile, ki pa se je, vrla kljubovalka, ne dotakne. Kratko in sladko, bi rekli.

Malo bolj intrigantnejša je njena dejanska manifestacija z ob ulici posejanimi stavbami na čelu. Gre namreč za, tako kot že tolikokrat rečeno po širši Rožni ter tudi ljubljanski deželi, še kar gosto posajene t.i. vile, te male buržujske finoče. A iz te širše arhitektonske slike izstopajo po kar nekaj specifikah. Na moč so si namreč podobne, pravi mali idrijski sestrsko stavbarski naraščaj.

Pravim idrijski, vendar je tudi to nekoliko zavajajoče. Kajti kar zbode, posebej če se na vršičku hiše z nogama narazen nasadi kakšen božiček, so zelo visoko prišpičene strehe, kot bi bilo sneženje prav v tem delu mesta še posebej objestno. Nemara je tako v Idriji, čeprav bi slednje prej prisodil kakšni bloški planoti ali visokemu gorenjskemu kraljestvu zlatoroga.

Ker nas imena seveda spetinspet bolj intrigirajo kot nekakšne dejanske reči, bi mogoče še malce pofantazirali, kaj neki je poleg omenjene lokacijske jugozahodnosti na Idrijski ulici tako zelo idrijskega. In menda bi se dalo res kaj spesniti. Oni pigmejski tunelček, kot ovinki po vukojebini, ki nekoč vendar pripeljejo do tega v bistvu zelo kulskega mesta, raztresenega po strmih hribih in zaležanega v obvodni kotlini.

No, sama dejanskost ulice je reliefno precej dolgočasno ravna, z eno besedo, kakšnih jakih talnih in vobčih valovanj tukaj ne boste našli. Niti živega srebra. No, iz Rožnika znajo za časa Majskih iger zaodmevati blesavi Kingston, ki svojemu pankerskemu domovinskemu mestu gotovo niso ravno v ponos. Še sreča, da nas simbolnost naše govorice pelje daleč onstran nekakšnih znanstvenih puhlic o objektivnem obstoju reči.

Namreč, iz relativnega miru oz. kaotičnega reda rožnodolskih cest in njihovih rimskih številk se tekom Idrijske zasvita vsa malone ciganska kaotičnost viške dežele ljubljanske, obželezniške sence, hecni prehodi med cestami, razne podrtije, sumljivi vrtički in barakarska plevel na njih. To pa je že malo podobno marginalni periferiji, od industrije in napredka zapuščenim krajem ter duhovom, katerih največja draž je ravno fantomska brezdušnost. Zatorej kljub dobesednem in pornografskem neujemanju po črki naša Idrijska ulica po duhu vendarle drži močno zavezo s fascinantnim mestom njenega imena.

Čez Idrijsko jo je mahal Matjaž.