Okolica in zakulisje Radia Študent v antropološkem opisu ob rojstnodnevnem tednu.

Pogled bo danes neslo precej bližje kot ponavadi. Pravzaprav ostajamo v sami srčiki oddajanja radijskih valov Radia Študent. Frekvenca 89,3 MHz se odbije od grajskega griča ljubljanskega šele po tem, ko mu je bila moč poslana iz enega zadnjih poplavnih podrožnikovskih območij Ljubljane – Rožne doline. In čeprav se govori, da so grajski anteni šteti dnevi, bo tudi v kateri od variacij, osnovno od-dajališče ostalo enako. Pozdravljeni v blok številka štirinajst, zaenkrat edinega približka kampusa v Ljubljani.

Rožnodolinski bloki so kraj mnogih spominov ali ravno pomanjkanja le-teh iz časa študentskega življenja. Če imajo mestno-loški bloki to pomanjkljivost, da so izjemno oddaljeni od centra, kljub temu da imajo večje apartmaje, imajo Kardeljevski to prednost, da so eni najnovejših, torej najlažje uničljivih. Akademski kolegij, ki bi si v prvi vrsti zaslužil denar, ki ga je ŠOU brez pomisleka vrgel v kampus, pa še vedno ne bi bil rešen v svoji popolnosti tudi s takšnim prilivom. Bi se pa študentje lahko morda celo pohvalili s katerim od kuhinjskih elementov. Tudi rožnodolski bloki se med seboj razlikujejo. Stari, podolgovati knedli še nimajo apartmajev, ki se ponašajo z lastnimi kopalnicami, kot to lahko trdimo za mlajša blokca, nesrečno 13 in najvišjega od okoliških, slavno številko štirinajst!

Radio Študent je tistim v zdaj že srednjih letih znan še iz pol-kletnih prostorov bloka osem, ki se nahaja bolj ob robu naselja. Bili so to dobri časi, nam pravijo. Res so bili, odgovarjamo nazaj, saj obstajajo celo fotografski dokazi kombiniranega vozila z anteno, ki je radiu nekoč služil kot vozilo za opravljanje prenosov s terena. Pa ne tistih z Roške, tam so se posluževali kar ene od telefonskih govorilnic.

Marsikatere oči se široko razpro, ko ob dostavljanju hrane na študentski bon ugotovijo, da je Radio Študent ne le v šestem, ampak tudi dodatnem, sedmem nadstropju, ki od zunaj izgleda kot kontejnerski povišek stavbe. (Roko na srce, večina jih vpraša, A tu je radio?) Vrhu in kontejnerskemu dodatku primerna je tudi izolacija v ekstremnih vremenskih pogojih. Na vrhu se nahaja še statično šibkejša podstreha, ki jo zaenkrat nesramno vsake toliko skvotajo gruče golobov. Dokler nam ne bodo dokazali, da so sposobni tam vzgojiti neko svojo kulturo ali pokazali vsaj malo kreativnosti in upravičenejše uporabe prostora, se jih prav tako ne bo preganjalo. To zunaj opravljajo že precej nesrmane in še vedno asocialne, vrane.

Nekje na 200 in nekaj metrih valovne dolžine plava torej Radio Študent tako blizu nekaterim, a tako daleč tistim, ki bi ga najbolj potrebovali. Medtem, ko se iz odrov majskih iger razlega nekvalitetna melodija harmonike na auto-tjunu, se v šestem in sedmem nadstropju mozga o nadaljnji izdelavi programa od sedme do polnoči. Vmes laufa nam tako ljub radio kaki, ki potrebuje le računalniški vnos nekaterih nadebudnih mladcev glasbene redakcije.

Da ne bomo preveč pleteničili, Radio Študent na kratko izgleda takole: do njega vodi celo eno dvigalo, eno redkih preostalih hidravličnih dvigal v Sloveniji, ki ga posledično popravlja samo še ena firma. Na njem piše še kako resničen stavek, ki namiguje na nekega starega slovenskega rep.... no ali pa smuč.... no enga modela, Jureta mu bomo rekli. Na dvigalu torej piše: Včasih furam hit, včasih pa sploh ne.

Šesto nadstropje je namenjeno, recimo temu, stricem iz ozadja, redaktorjem, kuhinji, vrhovnemu povelju in nekaterim rožam, za katere skrbijo vrtni palčki. Mimogrede, hvala za dve donaciji, ki so jih zvesti slušatelji po pravljičnem pismu v nekaterih dnevnikih, prinesli semkaj.

Sedmo nadstropje pa ima vhod na podstreho. No, pa tudi 3 studie, knjižnico za glasbene nosilce in prav tako dve stranišči, ampak je za razliko od tako imenovane šestke, brez balkonov. Na balkonih v šestki se že nekaj časa lahko opazi napis Radia Študent, ki gluhe in glupe študente obvešča, na kateri frekvenci lahko najdejo še kaj več... ...če to sploh hočejo. Nepridipravi so nam drugo vidno oznako kaj kmalu po nastavitvi table ob bivši rumeni trafiki v Rožni dolini, kaj kmalu pografitirali s črnim sprejem.

Vsem neposvečenim sporočamo, da rumene trafike že kakšno leto ni več v bližini avtobusne postaje in, da naj po novem taksije naročajo ob mlekomat.

Toliko o Radiu Študent fizično. O neotipljivem pa več v prihodnjih urah, oziroma v petek 13ega na Metelkovi, v podporo temu 47 let staremu staruhu, ki po srcu ostaja še vedno mlad. Vse najboljše Radiotu Študentotu želi PiaN, ki jo je noga že nič-koli-kič privodila do skrajnega konca sedmega štuka. Se vidimo v petek!