Tokratno edicijo PPJ smo začeli z nujno potrebno dozo Kanyeja Westa. Kanye naj bi pripravil "tweekano" verzijo svojega albuma The Life of Pablo za uporabnike Applove storitve. Ob tem smo se obregnili ob vprašanju, ali Kanyejeva poteza oznanja drzno novo prihodnost albumov, ki odslej pod svojimi naslovi ne bojo ujeli za vse večne čase fiksnih zbirk komadov, temveč fluidne, spreminjajoče se glasbene celote. Knjižničar Jaka je izpostavil nekatere probleme, do katerih bi lahko prišlo pri sortiranju in klasificiranju tovrstnih glasbenih del. Bulc je dejal, da se pri ripanju predčasnih, neuradnih izdaj albumov že nekaj časa srečuje s tovrstnimi problemi, saj so lahko razlike v kvaliteti med "leakano" in uradno verzijo nekega albuma precejšnje. Mikeov doprinos k pogovoru je bil napotek za najbolj kulsko izgovorjavo naslova Kanyejevega albuma: TLOP, dva zloga, ti-LOP. Potem smo poslušali Ultra Light Beam.

Prvotno načrtovan pregled najboljših potegavščin za prvi april smo skenslali zaradi nenapovedane evforije, ki nas je preplavila ob Bulčevi odlični opremi, v katero je med drugim vključil epic skupino Klaxons. To, smo enoglasno zaključili, so bili časi ... ko so “hipsterji” dejansko bili a thing, ko je t.i. “electroclash”/ “nu rave” napajala svet marketinga za mlade in ko so naši mobilni operaterji tovrstne skupine pridno pripeljali v Slovenijo: Jaka je trdil, da je eden izmed operaterjev dejansko gostil prav Klaxons v Mariboru, ostali mu nismo verjeli... pa glej ga, zlomka, internet pravi, da je dejansko bilo tako! Pa še Gorillaz Sound System, pa Gossipi... Mike to pop kulturno epoho povezuje s prihodom H&M v Slovenijo, medtem ko za Jako predstavlja vrhunec hoje v K4. Jaka je celo poslušal Boys Noize na festivalu Hatera leta 2010, za kar mu bomo večno jelly. Sicer ja, boljše, da nehamo ... Če sklenemo, gre za sceno, ki je prehitro izginila, a ki je nedvomno pustila opazen pečat na aktualno pop in EDM glasbo.

Besedo smo potem namenili tudi zadnje čase “in” tematiki: neverjetnim dosežkom in nekoliko bolj verjetnim failom umetne inteligence. Čestitamo računalniku ali programu ali karkoli je že Google Deep Mind, ki je gladko premagal svetovnega prvaka v igri go, korejca Leeja Sedola. Da gre za res izjemen dosežek, smo računalniško neuki v ekipi PPJ potrdili s ponavljanjem klišejev, ki krožijo po novicah: go ni šah, ker od igralca zahteva estetsko sodbo itd. Zlasti navdušeni smo bili nad dolgimi in dolgočasnimi videoposnetki, ki so iz teh partij nastali ... če ste ob ogledu kakšne bejsbol tekme jamrali, da se “nič ne dogaja”, o hoho, to še ni bilo nič. Malo manj suvereno se je s človeško inteligenco spopadala Microsoftova robotka Tay Tweets. Gre za program, ki naj bi predstavil osebnost 15 letnice in ki naj bi se učila preko interakcij z uporabniki na Twitterju. Da so raznorazni odtenki ironije in neokusnega internetnega humorja zaenkrat prevelik zalogaj za umetno inteligenco, so dokazali uporabniki, ki so v manj kot 24 urah Tay spremenili v gorečo neonacistko ter jo s tem hote ali nehote rekrutirali za zadnje čase vročo vojno za svobodo govora na internetu. V zvezi s tem smo omenili tudi #thetriggering, Twitter akcijo, v okviru katere naj bi uporabniki pod praporjem “freedom of speech” spamali rasistične in seksistične neumnosti na Twitterju. #facepalm

Jaka Bulc je v svojo opremo za PPJ vključil tudi komad Dennehy čikaškega raperja Serengetija. Gre za prikupen komad, sestavljen iz lokalnih trivialnosti in obskurnosti o vsakdanjem življenju v Chicagu. Potem je ekipa Mika spraševala za pojasnilo ter dobila uvod v “čikaščino”. Ob začetku sezone Major League Baseball je Mike izrazil tudi (tokrat dobro utemeljeno) upanje, da bojo njegovi Cubsi po 107ih letih končno osvojili prvenstvo v bejsbolu.