Šah je dolgoletni spremljevalec računalniške tehnologije. Odkar obstajajo algoritmi za samodejno igranje proti umetnim nasprotnikom in aparature, ki jih poganjajo, smo ljudje pacali šah na pleča umetne inteligence, da nam le ni treba zreti sočloveku v oči, ko nas sesuje z briljantnimi potezami. O silikonskih šahovskih prvakih smo v preteklosti že govorili v eni od epizod Pritiskavca Gold, tokrat pa se bomo lotili še ene šahovske igre. Razlog za njeno obravnavo pa ni v kvaliteti  umetne inteligence ali grafičnem izgledu, temveč v konceptu, ki formo šaha nadgradi na način, da lahko obstaja le na kompu. 5D Chess with Multiverse Time Travel je naslov današnje šahovske videoigre, ki pove, za kaj v njej gre, sam po sebi pa ne prinese razumevanja. O trodimenzionalnem šahu smo že slišali v Zvezdnih stezah, petdimenzionalni šah pa ne dopušča le premikanja med različnimi šahovnicami v sedanjosti, temveč gre lahko figura tudi v preteklost in skače v alternativne resničnosti.

Petdimenzonalni šah je igra izpod rok ameriškega studia Thunkspace, v skladu s svojim naslovom pa ponuja prostorsko, časovno in multidimenzionalno igranje šaha. Igralna mehanika je v svoji srži kot pri navadnem šahu, beli igra [igrá] proti črnemu in vleče poteze v skladu s šahovskimi pravili. Razlika nastane pri omejitvah v času in prostoru, ki jih tu ni. Figure se lahko v skladu s pravili, ki določajo njihovo premikanje, prestavijo tudi v preteklost, s čimer ustvarijo alternativna vesolja, v katerih se nahajajo časovnice, na katerih vzporedno obstaja nova postavitev figur. Torej, če s konjem skočimo na šahovnico izpred nekaj potez, vzporedno s šahovnico, s katere je konj izginil, prične obstajati tudi šahovnica iz preteklosti, na kateri se pojavi tujedimenzionalni konj, s tem pa se ustvari tudi nova časovna nit in igra se naprej odvija tudi na tem novem odru. Tako se hitro zgodi, da igramo šah obenem na deset ali več različnih šahovnicah, vsaka od katerih je alternativna verzija tiste, na kateri smo povlekli prvo potezo. Figure pa ne skačejo le v preteklost, temveč med alternativnimi vesolji, kar ne ustvari nove časovnice, se pa spremeni dinamika igre, ko iz niča skoči neka nova figura. Tako dobimo šahovnice s kupom kraljic, medtem ko druge samevajo, ker so jih zapustile skorajda vse figure.

V petdimenzionalnem šahu v eni rundi povlečemo po eno potezo na vsaki šahovnici. Če je pet vzporednih šahovnic, potegnemo pet potez, kar vključuje skakanje med dimenzijami. Kako se potem igra konča, se morda vprašate. Nasprotnika nam ni treba matirati na vsaki od šahovnic, kar bi bilo tudi težko, saj tudi kralji bežijo po času in prostoru. Konec igre je, ko na eni izmed množice šahovnic matiramo enega kralja. Tako se sposobnost kralja, da skače po dimenzijah, izravna z nevarnostjo, da je potreben le en mat in igre je konec. Ni treba preveč razlagati, da vse omenjeno pripelje do večdimenzionalnega kaosa. Vendar smo, ker igra strogo sledi šahovskim pravilom, deležni urejenega kaosa.

Igramo več partij naenkrat, z veliko mero nedoločenosti, večdimenzionalno potovanje pa oteži tudi dolgoročno strategiziranje, zato posamezne igre spominjajo bolj na hitri šah, razen če želimo porabiti cel popoldan le za eno partijo šaha. Če pa se vam multidimenzionalni šah sliši preveč preprost, je v meniju na voljo še kup modifikacij igre, vključno z dodatnima figurama samoroga in zmaja, ki delujeta kot mega verziji trdnjave in kraljice. Igramo lahko proti računalniku, ki ima več težavnostnih stopenj, na najvišji je že kot Jet Li, ki potuje po dimenzijah in ti v vsaki izpraši rit. Lahko pa se tudi pomerimo z drugimi ljudmi na medmrežju, ki so prav tako zmedeni in nimajo pojma kaj počnejo, tako kot mi. Vendar se človek sčasoma navadi tudi na ta multidimenzionalni clusterfuck in intenzivno taktiziranje po ducatih šahovnic postane intenzivna bitka, v kateri napačen skok pomeni smrt ali pa, pogosteje, še večji clusterfuck. In kaj več si je želeti v igri, ki odraža današnji svet?