Z berlinskega festivala arhouse videoiger A MAZE - križišča intermedijske umetnosti, underground glasbene scene inumetnikov željnih ustvarjanja unikatnih izkušenj – za kulturno redakcijo poroča Brin Žvan.

Podzemni prostori kulturnega vrta Silentgreen v Berlinu so 17. maja gostili A-MAZE. Samooklicani festival igrivih digitalnih medijev in arthouse iger iz studiev, študentskih sob, brlogov, kolektivov ter garaž pritegne sveženj ležernih ustvarjalcev, ki bi jih prej kot na »konferenci o igrah« pričakoval na Metelkovi. Ta »konferenca« jim nudi delavnice, pogovore z arhitekti, ki ustvarjajo virtualne brutalistične strukture, razstavo eksperimentalnih del, okrogle mize, ki se dotikajo tudi spolnega nasilja v industriji, ter okolje, v katerem bodo dobrodošla tudi najmanj konvencionalna dela.

A kaj sploh so »arthouse igre« in »igrivi mediji«? Kot pove Thorsten S. Wiedemann, organizator festivala, vsi vedo, kaj je arthouse – saj takoj pomislijo na tisto, kar od »samo« filmov ločuje arthouse filme. Želja, da se predstavljena dela ločijo od samo »iger«, je popolnoma smiselna refleksija njihove vsebine, ki nasprotuje hiperkomercializiranim težnjam mainstreama. Predstavljajte si absurdno avanturo v popolnem svetu, v katerem iščemo dolgočasne trenutke. Ali Super Maria ob spremljavi bass-boosted »My heart will go on« v potopljenem Titaniku. Ali pa projekcijo dinamičnega teksta, ki se spreminja ob listanju fizičnega dnevnika. Ali pa avtobiografsko zgodbo o delu z »zvezdami« ustvarjanja videoiger, ki mogoče niso najprijetnejši sodelavci.

Te igre nimajo skoraj nič skupnega s Candy Crushem ali pa Fortnitom. Sedijo torej nekje daleč stran od svojih sorodnikov, polnih streljanja ter algoritmično definiranih parametrov, ki naj bi zagotovili, da med reševanjem barvitih puzlov čim večkrat uporabimo svojo bančno kartico. Arthouse igre se raje spogledujejo s sosednjo, buži mizo visoke umetnosti, za katero sedijo muzejske inštalacije ter intermedijski umetniki. Prav ta sedežni red je prednost arthousa. Kljub temu tovrstne igre niso »zakomplicirane«. Skozi interaktivnost, igrivost ter neresnost so kot stripovska priredba zatežene literarne klasike. Dostopnejše, a vseeno zmožne nagovoriti svojega igralca, naj kritično pogleda na njihovo vsebino.

Distanca do komercializiranega sveta iger velikih produkcijskih hiš seveda prinese atmosfero »lačnih umetnikov«, ki si komaj plačajo malico, a si obenem želijo unikatne obroke, kakršnih niso še nikoli okusili. Med razstavljenimi igrami tako najdemo izkušnje, ki niso vezane le na naše tipkovnice. Marble Run – nekakšna super kompleksna različica tiste igre za dojenčke, v kateri je treba ločevati like na podlagi njihove barve in oblike – je predstavljena na devetih velikih zaslonih, razporejenih v mrežo »tri krat tri«. Izmed zaslonov pa gledajo fizični gumbi, vzvodi ter vhodi za barvno kodirano kablovje, ki so nadomestek kontrolerja. Blind Drive je, kot izda ime, dirkaška igra, v kateri igralec ne vidi, kam vozi, za predstavo prostora je treba napeti ušesa. Wobble Sphere pa je nekakšen futuristični Twister za naše dlani. Igralci pretepajo osvetljene fizične vzmeti, nameščene na lebdečo kroglo, ki glede na moč vsakega udarca spreminja barve.

Nad dobesedno underground razstavo v kleti najdemo skupine ustvarjalcev, ki lagodno posedajo na vrtni travi. Festival izrabljajo kot dober izgovor za to, da se spet vidijo s tistimi kolegi, ki so pripotovali prek oceana. A kljub privlačnosti alternativne scene Berlin ni edina lokacija AMAZA. Od začetka – in tudi po »koncu« korone – se AMAZE dogaja tudi v svojem virtualnem AMAZE-SPACEU. Tam se lahko kot tridimenzionalni model flaminga, maskote festivala, sprehodimo in preletimo virtualne stojnice ustvarjalcev, ki so bili nominirani za eno izmed šestih nagrad, podeljenih na zaključni ceremoniji. Med podelitvijo trofej v kategorijah »DIGITAL MOMENT«, »HUMAN HUMAN MACHINE«, »LONG FEATURE«, »EXPLORER«, »WINGS« ter »MOST AMAZING« je občinstvo deležno spektakularnega performansa Darvisha, nebinarnega plesalca iz Sirije.

Po ceremoniji se skupina končno prestavi v okolje, ki ji je vizualno podobno. Panke Culture, nočni lokal, obdan z razpadajočimi grafitiranimi zidovi, osvetljen z neonkami ter – posebej za dogodek – ozaljšan z arkadnimi igrami. Glasbena zgodovina organizatorjev dogodka je tu dobro vidna. Lokal namreč čez noč gosti šesterico glasbenikov, ki so prav tako raznoliki kot udeleženci. A ne glede na žanr, postpunk, indie, noise ali techno – je ozvočenje navito do konca.

AMAZE mnogokrat deluje, kot da se sramuje svojih korenin v tradicionalni tehnokratični industriji videoiger. A v trenutku, ko DJ STORNO ob dveh zjutraj zavrti plate, ki mešajo house z osembitnimi zvoki chiptune glasbe in ga VJ spremlja z vizualno shackano verzijo Half Lifa, se AMAZE odloči, da ni več zmeden glede tega, kaj je in koga predstavlja. Ob petih zjutraj, ko se žur zaključuje, je prav vesel, da sedi nekje na robu glasbene scene gaminga ter intermedijske umetnosti.

F: Brin Žvan