Videoigre, ki uporabljajo koncept kartanja so nenavadni hibridi v žanru elektronske zabave. Poleg tega, da tekmujejo z običajnimi fizičnimi alternativami se morajo tudi soočit z bolj dinamičnimi špili, bodisi realnočasovnimi, ali poteznimi. Da se izkažejo nasproti intenzivnejšim tekmecem, je potrebno, da tudi sami bolj ali manj uspešno kombinirajo karte z drugimi igralnimi elementi, ki lahko zadevo potopijo ali povzdignejo. Drugotni element igre se mora upravičiti, pav tako pa karte kot nosilci mehanike ne smejo kvariti načina in dinamike igranja. Pred kratkim smo v tej smeri obravnavali Hand of Fate, ki deluje na principu sprotnega ustvarjanja rpg dogodivščine z vlečenjem naključnih kart, medtem ko za bojevanje služi tepež. Danes bomo govorili o Slay the Spire, kjer pa karte ne služijo produkciji poti skozi igro, temveč samemu bojevanju.

V Slay the spire najprej dobimo začetni kupček kart, ki ga z boji in nakupovanjem nadgrajujemo, da se lahko spoprijemamo z vedno močnejšimi nasprotniki. Boj poteka tako, da v roki držimo karte, ki jih vsako rundo na novo potegnemo, te karte pa služijo kot navodila za dejanja, ki jih bo naredil naš lik. Pogled na bojno polje je od strani in dvodimenzionalen, ritem boja pa je potezni. Ko želimo izbrati učinek na karti, jo vržemo v polje in poskusimo s kombinacijo napadov in efektov sovraga najhitreje ugonobiti. Slay the spire prednjači v raznolikosti kombinacij in strategij igranja. Začetni kupček ni nič kaj prida na višjih stopnjah, zato moramo z vestnim nadgrajevanjem in uravnoteženjem ustvariti nekaj močnejšega. Izboljšanje pa ni lahka stvar, kajti veliko stvari je odvisno od slepe sreče.

Karte, ki jih dobimo za nagrade ob zmagah so naključne, prav tako so naključni artefakti, ki jih dobivamo sproti in ki lahko močno spremenijo razmerja moči na polju in našo strategijo. Del izkušnje pa je prav ta temeljna naključnost in arbitrarnost, ki lahko do obisti spremenita vsako seanso igranja. Na poti lahko naletimo tudi na prekletstva, ki močno vplivajo na način igranja. Sprejemamo lahko tveganja in hazardiramo s svojo usodo, kar močno premeša nevarnosti, ki na nas prežijo. Recimo sprejmemo, da se naša življenjska moč zniža na minimum, v zameno pa dobimo karte, ki nas za eno rundo naredijo neuničljive. Runda, ki smo jo začeli konzervativno, z eno odločitvijo preusmerimo v razburkane vode neskončne vznemirljivosti. Prav ta odpuljenost pri načinih spopadanja ustvari občutek vsakokratne novosti, ki niti za mnoge druge rogue-like igre ni dosegljiva. Vsakokratno igranje postane unikum v pravem pomenu besede. Vsakokrat si iz naključnih delov sproti gradimo nov bojni stroj, ki bo morda rušil vse pred seboj, ali pa zakurblal in se prevrnil v graben.

Medtem ko vsako seanso začnemo z enim od treh izvirnih likov in njihovim kupčkom, se vsakokratno igranje hitro individualizira. Naključnost sicer pomeni, da v primeru nesrečne usode spektakularno pogorimo. Vendar se lahko naslednjič vse obrne in s kalkuliranim upravljanjem s kupčkom postanemo neustavljivi monstrum, ki raztrga vsakega nesrečnika na poti. Recimo, vzamemo možiclja, ki uporablja strup, kombiniramo prave karte in sovražnika zastrupimo za petdeset pik, nato z drugimi kartami potrojimo učinek, za konec pa uporabimo še karto, ki ob njegovi smrti vse njegove življenjske točke odvzame tudi njegovim kameradom. S tako strategijo končamo boj, ki bi sicer trajal deset minut, v eni rundi, in okusimo polbožji status. Razvijalci so v špil nametali toliko lastnosti, da ga lahko z njegovo pomočjo zlomimo. S komboti in povezovanjem kart lahko ustvarimo domino efekt, ki sprva preprost gameplay spremeni v dobro naoljen morilski stroj. Vendar to ne pomeni, da ni uravnovešen in raje kot izkoriščanje igralne mehanike in hroščev, je to del ponudbe.

Slay the spire je bil še do nedavnega v Early Access in studio ga je razvijal v skladu z odzivom igralcev, enako pa počne tudi po uradnem izidu, poleg tega ima dobro razvito igričarsko skupnost, ki ga nadgrajuje z modi. Uradnim trem likom so prostočasni razvijalci dodali še vsaj pol ducata čisto kvalitetnih alternativ, enako s kartami in modusi igranja. Na voljo je tudi svobodno špilanje, pri katerem si lahko po lastni volji priredimo dobršen del igralnih mehanik. Če torej vedno fejlamo že na prvi stopnji, si pač že vnaprej nafilamo kupček s smetano in naredimo vsesplošni pomor. Vsekakor je to ena izmed boljših indie iger zadnjih let, posebno je primerna za ljubitelje poteznic in kvartopirjenja.