Nekje sredi študija, četudi je razpon teh let v življenju povprečnega slovenskega mladostnika težavno definirati, sem po še eni zdolgočaseni igričarski seansi iz neznanega razloga naredil spontano introspekcijo in se šokirano zavedel, da me že nekaj let ni nobena igra zares potegnila vase. Spomnil sem se, kako sem v šestem razredu cele tedne nabijal demo RollerCoaster Tycoona in nazadnje nekako prepričal mater, da mi je kupila original v veliki škatli za šest tisoč tristo tolarjev, ko me je peljala na pregled k ortodontu v Celje. Spomnil sem se zadnjih strani zvezkov za matematiko, ki smo jih v drugem letniku srednje šole pred vsako pomembnejšo tekmo razrednega klana v Wolfenstein: Enemy Territory porisali z zemljevidi in taktikami. Spomnil sem se na trimesečno luknjo nekje ob začetku faksa, ko nisem obstajal za zunanji svet, ker sem igral World of Warcraft; neumit in obdan s škatlami pic, kot najbolj stereotipen odvisnik iz senzacionalističnega televizijskega prispevka. Potem pa praznina. “To se očitno zgodi, ko se začneš starati,” sem pomislil. Čuti ti otopijo in nikoli več ne zmoreš zares izkusiti radosti življenja.

Vdan v usodo zdolgočasenega nabijanja povprečnih streljačin na veke vekov amen sem cinično bival dalje, dokler me ni v glavo zadel Braid. Navidez majhna in enostavna ugankarščina je po letih gejmerske otopelosti v meni prebudila vsa tista občutja iz prvega odstavka, zato sem po intenzivnem igranju in analizi lastnega navdušenja pobrskal za njenimi ustvarjalci, da ne bi slučajno spregledal njihovih preteklih in bodočih stvaritev. Izvedel sem, da je glavni avtor Braida perfekcionist po imenu Jonathan Blow in da se po uspehu svoje prve stvaritve loteva nove in tedaj še misteriozne igre. Po osmih letih nestrpnega čakanja in številnih prestavljenih rokih je letos končno izšel The Witness in cvilil sem kot prašiček. Naj vam povem več.

The Witness je miselna igra, katere glavni cilj je reševanje ugank, dogaja pa se na otoku, katerega edini prebivalec ste, kakopak, vi. (Če ste ob tem opisu pomislili na Myst, imate prav, Blow je brez sramu povedal, da je kultna uspešnica navdihovala njegovo novo delo.) Skozi oči nemega posameznika raziskujete pisano okolico in razrešujete naokrog posejane uganke v obliki - joj, tole bo bedno - labirintov. Ja, zavedam se, da to zveni neskončno dolgočasno. In ne, niti najmanj ni. Plošče z labirinti so le primitivna osnovna mehanika, glavni trik igre pa je v tem, da morate iz širšega konteksta razbrati, kako se jih lotiti. Morda lahko pod določenim kotom pogledate skozi bližnje veje in opazite vzorec, ki razkriva rešitev. Morda je labirint enak tlorisu hiše, ob kateri stoji, in vi morate preveriti, kako se je moč sprehoditi čeznjo. Možnosti so vedno kompleksnejše in tesno povezane z igralčevim razumevanjem otoka -- kar sprva morda izgleda povsem kriptično, postane po nekaj dneh jasno.

No, in v prejšnjem stavku se skriva celotno bistvo igre. Blow mojstrsko tempira zahtevnost na način, ki v igralcu vedno znova vzbuja neverjeten občutek zmagoslavja in navdušenja nad lastnimi intelektualnimi dosežki. V Braidu so ti občutki večinoma ostali vezani na same uganke, v Witnessu presegajo te meje in med igranjem se vam začenja dozdevati, da počasi razumete otok. Na tem mestu bi lahko še nakladal o čudoviti, psihedelično barviti grafiki in o izjemni ambientalni zvočni sliki brez konvencionalne glasbene podlage, ampak The Witness je enostavno več od skupka svojih tehničnih značilnosti. Če posedujete PC ali katero od konzol zadnje generacije in marate resne ugankarske izzive, odpovejte kuhančke. Recite, da ste prehlajeni, verjeli vam bodo.

Baj d vej, v uvodu tako opevani Braid smo v Pritiskavcu seveda že omenjali, če ste slučajno spregledali.