Takole je pred časom nekje pravil gost pričujoče oddaje, Tone Škarja: "Pred devetimi leti (op. pri 69 letih) sem pri solo plezanju po Nemški smeri (na Triglav) padel in ostal živ, a me je tako pretreslo, da sem, ko sem prvič pisal članek o tej zgodbi, uporabil 3. osebo, šele kasneje sem zmogel v prvi osebi".

Tule je ta kar markantna, celo surealna zgodba.

A bolj kot o tragedijah in herojstvih se bova s tem alpinistom velikega formata vendarle zgovarjala o politiki slovenskega alpinizma in himalaizma, pa tudi planinstva. Tone je več kot 30 let načeloval Komisiji za odpravo v tuja gorstva, deset let vodil Gorsko reševalno službo Kamnik in bil podpredsednik Planinske zveze Slovenije. In če kaj, je danes institucionalni ustroj slovenskega planinstva in gorništva en tistih družbenih podsistemov, ki dozdevno funkcionira dobro, gladko, ambiciozno, tudi brez večjih škandalov in - ne ravno v duhu časa - v veliki meri voluntersko, skupnostno.   

Kam točno naju bo odnesla debata ne veva, nemara bova vsaj nekoliko osvetlila vsaj nekatere institucionalne, tehnološke, ideološke in politične kontekste slovenskega hribolazenja v zadnjih štirih desetletjih 20. stoletja.