Ker se v tokratnem prvemu ponedeljkovem jutranjcu posvečamo t.i. hypu oziroma stvarem, dogodkom, osebam, ipd., ki nas uspejo nahypati, se v današnji Retrostalgiji posvečamo retro hypu. Posvečamo se raziskovanju tistih stvari, ki so bile hype v naši mladosti in so nas tako uspešno nahypale, da imajo status hypa še danes. Gre torej za tisto nekaj, kar nas je tako navdušilo in s tem zaznamovalo, da si še danes ne moremo pomagati, da se nam ne bi vsaj zasvetile oči in bi izustili kakšen navdušen vzklik, ko se soočimo z njim. Ker pa pri rubriki Retrostalgija poskušamo - zdaj bolj, zdaj manj resno - udejanjiti nekaj, kar bi lahko z nasmeškom na obrazu opisali kot potrošniško antropologijo, smo pripravili oris tipografije retro hajpa. Opisali bomo le nekaj izmed mnogih vrst hypea, ki so v igri, ko se potrošnik sreča s preteklostjo; poimenovane so po izdelkih oz. firmah, ki veljajo kratkomalo za arhetipe določene vrste retro hypea.

Najprej kratko opažanje. Presenetljivo veliko hypa je baziranega okoli prehrambnih izdelkov. To so tiste stvari, za katere boste slišali, da ljudje, ki so se odločili oditi v tujino, prosijo domače, da jim jih pošljejo v paketu, ker »saj so tukaj dobre stvari, ampak ni ga pa čez...vstavi poljubni izdelek kot npr. Barcaffe ali čokolada Gorenjka«. To so tisti izdelki, ki jih bodo ljudje vedno imeli na zalogi v shrambi in v redni uporabi, in bodo zasedli enako mesto na lestvici nujnosti kot npr. mleko ali kruh.

Zato temu primerno začenjamo retro hypeom tipa »hype naše in vaše mladosti«. Ta hype je seveda poimenovan po enem izmed najbolj uspešnih prodajnih produktov, ki je svojo oglaševalsko kampanjo že v 60-ih osnoval na podlagi retro hypa - Cockta. Gre torej za kategorijo, ki v sebi združuje prehrambne izdelke, ki so si popularnost uspeli ohraniti ne zato, ker bi bili izjemnega okusa, temveč zato, ker so se v naši kolektivni spomin in želodec usidrale kot sopotniki našega odraščanja. In pogosto tudi zato, ker je bila sama izbira izdelkov takrat pač omejena. Razlog, da so ti izdelki preživeli, je ravno v tem, da so preko nostalgičnih kampanj in z ohranitvijo izvirne embalaže uspeli, včasih celo retrogradno, ustvariti hype na podlagi nekoč obstoječega hypa, in nas obenem prepričati, da si se ti izdelki ohranili tudi zaradi svoje kvalitete, ne le na podlagi sentimentalnosti. Učbeniški primer je ravno Cockta, ki se je od svojega rojstva leta 1953 že 3x uspešno poslužila takšnega marketinškega pristopa. Od »pijača naše in vaše mladosti«, ki do »prve ne pozabiš nikoli«. Dovolj je, da narediš novo kampanjo, ki govori nekako takole: »Se spomnite, ko je tole bilo hype in smo vsi pili Cockto, tudi če je nismo?«

V to kategorijo tako sodi tudi »ultimativni obrok«, ki je že davno prerasel svoj namen, torej zajtrk za otroke. Govorimo o Čokolešniku in Čoko-tu, ki sta pogosto v pogovorni govorici združena kar pod imenom Čokolino. Na spletni strani oglaševan tudi kot popoln comfort food skoraj vedno povzroči izpovedovanje večne ljubezni tem žitnim čokoladnim kosmičem z mlekom. Mimogrede, v Ljubljani ga lahko dobite tudi v Tozdu. Ne moremo pa tudi mimo izdelka, ki ti ga skoraj pregovorno ponudijo, ko prideš kam na obisk in te vprašajo: »A boš kaj spil? Mogoče vodo? Imam tudi...Cedevito.« In pri tem povečini pričakujejo, da se boš raje odločil za slednje. V to kategorijo bi lahko uvrstili tudi Vegeto, ker – jebeš začimbe, sej je v Vegeti vse, in Viki kremo – nadomestek Nutelle. Mimogrede, o Čokolinu in Cedeviti obstajajo tudi večne razprave o tem, kakšno naj bo pravo razmerje vode (ali mleka) za »tisto res pravo« mešanico. V bistvu pa gre zgolj z sladkano vodo, so what's all the fuss about it? Kar je tudi vprašanje za celo kategorijo.

Naslednji tip oz. vrsto hypea smo v kapaciteti antropologov bližnje preteklosti poimenovali po gigantu elektronskih naprav, japonski megakorporaciji Sony. Za retro hype tipa Sony je značilno, da je že sam hype oz. prekomerno navdušenje nad določeni produkti "retro", saj je danes, leta 2015, takšno potrošniško evforijo mogoče pojasniti samo na podlagi ugleda, ki ga je proizvajalec nekoč - as in 10+ let nazaj - užival. Japonsko podjetje Sony si je nekoč ustvarjalo ime med ljubitelji naprav s svojimi laboratoriji, ki so v šestdesetih in sedemdesetih kot po tekočem traku lansirali inovativne produkte: z naprednimi barvnimi televizorji Trinitron, ki so se na trgu prvič pojavili leta 1968, je Sony gladko potolkel ameriško konkurenco ter nenamerno začel siloviti boj okrog futuristično zvenečih oznak za televizijske tehnologije, ki nemoteno poteka še danes okrog izrazov kot so LED, Plasma in 4K. Med tokratnimi japonskimi tehnološkimi velikani - velja omeniti še podjetji Matsushita in Sharp - pa je Sony posebej zaslovel s t.i. miniaturnimi tehnologijami, ki so eventualno pripeljale do še ene inovacije, ki glasno odmeva po desetletjih: prenosni kasetnik Walkman, ki je na trg prišel leta 1979.

Orng CV, ne gre zanikati... le da se štetje inovativnih izdelkov, ki so za vedno preobrazili trg potrošniške elektronike, začne opazno redčiti že v osemdesetih. Neuspel video format Betamax, zunaj Japonske in studia Radia Študent neznan prenosni audio format minidisc... Zato ne gre čuditi, da je hype okrog Sony-a posebej močan med baby boomerji oz. generacijo naših fotrov, ki so še danes, iz irracionalne ljubezni do nekdanjega japonskega prvaka potrošniške elektronike, pripravljeni ignorirati marsikateri dobronameren nasvet računalničarjev in neodvisnih strokovnjakov, ko gre za nakup televizorja ali fotoaparata: "Oče, Sony že dolgo ni več to kar je bilo, plačaš samo ime" je pogosta izjava pri nas doma. Če zamenjamo "oče" in "Sony" z "prjatu" in "Nokia" ali "Volkswagen", lahko to kategorijo razširimo še na druge pretekle prvake dražjih kategorij potrošniških izdelkov.

Ja, we went there, in fanboyi, ki praviloma bivajo v okvirih te kategorije, nam bojo zdaj stregli po življenju. S tem v mislih dodamo še, da imena teh tipov retro hypea niso fiksna, in da se bo po naših ocenah retro hype tipa Sony v bližnji prihodnosti preimenoval v "retro hype tipa Apple". Apple ura oz. Apple Watch, iz smetnjaka potrošniške zgodovine te pozdravlja Sonyev robotski pes Aibo.

Pregled retro hypea zaključujemo s kategorijo retro hype tipa »skoraj preveč praktičen, da bi bil hype«. V njej se trenutno nahaja le en izdelek, ki si je zaradi težav pri umestitvi zaslužil kar svojo kategorijo. Lahko bi ga po eni strani uvrstili med tiste, ki vzbujajo hype zaradi otroške ali jugoslovanske nostalgije, a obenem bi ga lahko uvrstili tudi med tiste, ki so upravičeno uživali ugled zaradi kvalitete. A za razliko od tehnoloških inovacij, gre tukaj za vsakodnevni izdelek, na čigar kvaliteto nismo vedno pozorni, kot npr. na kvaliteto jedilnega pribora, a nam ravno zaradi premisleka, ki stoji za njim, lajša vsakodnevne opravke. Ok, dovolj hypanja, gre za kolo Pony. Legendarno mestno kolo, ki je dizajn črpalo pri italijanski različici imenovani graziella. Kolo, ki je obnorelo vse generacije zaradi svoje funkcionalnosti in lahkega vzdrževanja, obenem pa ostalo cenovno dostopno vsem slojem. Da hype še vedno vztraja, dokazujejo tudi dejstvo, da je še vedno priljubljeno kolo za krajo, saj lahko preko spletnih oglasov njegova cena naraste tudi do 100 evrov. In tisti srečneži, ki ga imajo še vedno v lasti , za kar so najbrž zaslužne debele verige, s katerimi bi uspešno zavarovali tudi bančni trezor, še vedno uživajo tihi (ali pa glasni) »ulični ugled«. Gre preprosto za nekaj, kar imajo vsi radi. Tako kot živo različico Ponya.