Naj vas malce presežni naslov kar zavede. V današnji rubriki bomo po že nekajčasnem zobanju športne in s tem povezane nacionalne sleš nacionalistične simbolike v to problematiko še bolj zagazili. In to na račun Petra Prevca.

Peter Prevc in nasploh njegova športna tovarišija je znana po tem, da v prostem času nakupuje pri 'lepem našem' sosedu, da kuha, se vozi v določenih avtomobilih, izbira ta ali oni lasni preparat. V estetski pozi se ob tem še zavaruje, zakreditira, dviga palce za nacionalno nataliteto, pri vsem tem pa se množično fotografira, snema, predvaja, deli, šera, lajka, lima in tako dalje. In nenazadnje celo v vojaški uniformi.

Verjetno bi se lahko klasificiralo kot nacionalna sramota to, da so športniki –milostno- sestavni del slovenske vojske, a smo ob evidentni finančni klavrnosti slovenskega športa nekako sprejeli to nenavadno usodo naših športnih asov in asic. Zlahka bi prišlo do smešnih paradoksov – »slovenska vojska gre v Pjongčang« bi poročal Dnevni Tednik, Reporter pa bi navedel seznam slovenskih športnikov, ki ga hengajo s severnokorejskimi.

Skratka, vojske smo pri slovenskih športnikih vajeni. A nedavno nas je lahko prizemljila nova oblikovalska-nacional-propagandna pošast: Peter Prevc-policaj! Tematsko kombinacijo so si zamislili pri Nacionalnem inštitutu za nacionalno zdravje, propagira pa zdravo uporabo pirotehnike. In evo ga – naš Peter, v uniformi, sicer s smučarsko čelado, dviga palec in zobke - v korist – čemu že? Tu paberkujemo: nacionalizmu.

Zopet se lahko vprašamo, koliko globoko pogledajo mojstri tovrstnih izdelkov, in sicer ne v kozarec, pač pa v vsaj osnovne plasti asociacij, konotacij, simbolnega in končno: smiselnega. Naprimer – Petra smo kot športnika, 'najboljšega' Slovenca, pridnega, veselega, takega, ki ne uporablja petarde in vrednega zaupanja razkrinkali že prej. Kot novost pa se nasproti na ogled postavlja policijska uniforma, ki na najbolj nedvoumen in najbolj iskren način pokaže, kako hudo je nacionalna športna zavest nevarna, sploh če je uniformirana.

Če so športniki prej zgolj kupovali slovensko zelenjavo, in branili mir, sedaj policirajo, kar je še huje, če državnotvorno ugotovimo, da se vojska ukvarja z vojaškimi grožnjami, z nami, civili, pa šele policija. Šport pa že sam noro kliče po uniformnosti: »vsi na tribune« in podobni klici »našim«; navijaške skupine, prepoznavni logotipi, stilska garderoba, barve, bakle, navijanje, parole. In kar je pri športu kot javnemu fenomenu najhuje – tu pride inherentna zlokobnost iz naslova – spodbujanje, iskanje in neprestana gradnja Drugega, nasprotnika, sovražnika; fiksacija na drugačnost, ki ni sprejemljiva. Premagali bomo vse. Ena barva proti drugi. Ali vsem. Ali še huje: ena država proti drugi. To naprimer ne zveni kot trezna misel.

In tu se šport ob bok postavi policiji, ki se konstituira popolnoma enako. Ni tekme brez nasprotnika – in ni policije brez prestopnika. In ko uniforma in nacionalnost združita moči, je sporočilo precej bolj drastično. Razumemo ga lahko precej zlahka, kot sporočilo vsem, ki niso uniformno Slovenci (migranti, čefurji, nešportni intelektualci, levičarji, feministke in druge grožnje dominantni večvrednosti), da sta tukaj šport in torej nacionalna zavest, ki kozla iz njega, rezervirani zadevi – kar sicer dela vsak podoben 'športen' plakat. In, da ne bo dvoma kako resno je vse skupaj, je tu uniforma, ki enostavno še pribije zadnjo besedo k paroli: »Slovenija je tukaj zakon«. Ne petarde, ne Prevc, in kajpak tudi ne sindikat policije. Slovenija.

Komot bi še naprej pretiravali in študirali ali gre za obsežno nacional-propagando v stilu Goebellsa in čemu to spet služi; a posmrkamo lahko le glede tega, da je pač očarljiva, romantična in naivna akcija pač prišla 'spontano', da ne rečemo podzavestno. Kar je še huje od Goebellsa.

ODPOVED: V uniforme sredi študentske jedilnice v Rožni je zijal Biga