Dobro jutro še iz rubrike Slečen Uč, kjer se bomo tudi tokrat poukvarjali z vizualnimi značilnostmi našega neposrednega okolja.

Če smo se že vsi dovolj nasmejali prvaku Matter Dachotu, ki krasi jumbo plakate za novo slovensko serijo, se lahko spustimo še malo nižje v drobovje.

Dacho iz Matter na primer, krasi zgolj mestne roletne plakate, tiste torej, ki se rolajo eden za drugim na istem zaslonu. Ti so nekakšen srednji rang oglaševanja, kar se tiče same velikosti in relacije med količino v promocijo namenjenega keša in stopnjo kulture. Kajti, če v grobem naredimo delitev male in velike mestne plakatarije, se nam kažejo tri: prva in naj-objestnejša je kategorija 'jumbo-jumbo', ki ga večinoma polnijo 'nizke' kulturne vsebine: potrošništvo, torej nakupovalna središča; privatni radii; mass proizvajalci, naprimer avtomobilov, in tudi vsa gojišča domovinske vizuale: šport, Helena Blagne in Vlado Kreslin. Vojsko je očitno nekdo prepovedal, a nič zato, vsake par let vse prej našteto zamenja plaz vizualne odplake v obliki predvolilnega fejsbuka. Razen volitev, jamboti delujejo najbolj dolgoročno, torej skozi leta, s različnimi ciklusi plakatov in podobno.

Druga kategorija, v katero spada Dacho, je napram 'jumbo' plakatom že bolj kultivirana, likovno veliko boljša in domiselnejša. Sem spadajo plakati za teatre, SOF, razstave, za usmerjene koncerte. Predstavlja najbolj vključujočo kategorijo, saj je finančno dostopnejša in zajema vso kulturno srenjo, recimo med Rogom in Mercatorjem. Srednji formati, ki so za razliko od jumbotov razpršeni tudi po funkcionalnih mestnih površinah kot so pločniki in ulice, gredo pišočemu najbolj na kurac. So nekakšen srednji razred mestne plakatarije. A hvala kurcu, obstaja še ena kategorija.  

Zadnja kategorija pa so 'običajni' stenski plakati. Večkrat ne stojijo v konsistentnem redu, ampak prihajajo v pisanih tolpah. Praktično ne vidiš istega plakata v dveh istih konstelacijah med drugimi plakati. Razpršeni po mestu, random ali ne, se vtikajo v druge podobe, nihče v resnici nima nadzora nad to vizualno kulturo in prav je tako. Nered je namreč vizualna prvina narave in zato sprošča, tako kot potok ali smetišče.

A pri malih plakatih smo, likovno gledano, najdlje od nekega nadzora. Amaterizem se pojavlja sproščeno kot le malokje. Odsotnost šole – v smislu šole grafičnega dizajna, fotografije ali slikarstva – je pravcati blagoslov napram prej omenjenima kategorijama, ki sta občutno bolj 'profesionalne', torej strokovne in strogo pridobitniške narave. Ravno zaradi anarhije ali odsotnosti nevidne ali vidne roke, ki bi vse skup opravljala, imajo mali mojstri dizajnerji povsem proste roke. Tu je svoboda razvijati najrazličnejše koncepte. Tu lahko zares provociraš, kradeš, cepiš i lepiš, pljuvaš in bljuvaš ali napišeš: BULER ZA BRIGITO ŠULER in še marsikam jih lahko nalimaš. Nihče ti ne more uiti. Kdo naprimer še pomni tiralic za Jankoviča, Janšo in Kanglerja iz ne-prelomnega leta 2012?   

Poleg takih, res ljudskih razsežnosti, ima mala kategorija še to lepoto, da plakat lepo strgaš dol. Če ti je všeč in tudi če ti ni. Vedno jih je dovolj, vedno so novi in obstajajo kljub obljubam pred-internetne dobe, da bo prastare oblike sporočanja, kot so plakati, obrnila na glavo in postavila na smetišče. Ha. DIY plakati za rogovske dogodke so simpatični, včasih naivni 'za ubit se' in mestoma res mojstrski, odlični so plakati Level Up ekipe, ki se serijalno prebijajo skozi pikslaste nivoje videoigre. Plakat za Tresk z ear- in butt-plugi lepo nadaljuje obešenjaški vizualni humor eReša. A kaj bi še naprej indorsali.   

Kaj bi s temi kategorijami, ki verjetno niti niso edine, bomo razpravljali drugič-tretjič. Da potegnemo vsaj neko črto, pa recimo, da grobo gledano, vse tri prej naštete kategorije tvorijo glavnino vsega vizualnega šita, ki ga prebavljamo skozi naša mestna potovanja. Najbolj pestro in umazano je seveda pri dnu, na sredini je mlakuža, zgoraj pa seveda predvsem odbijajoči v trdoti prav soc-realističen blok jumbo solate.