Tokratno oddajo iz cikla oddaj Spoštuj besede bomo namenili razmisleku o fake news. Seveda, fake news so glavni zlodej sodobne medijske ter predvsem politične krajine in pogostost nagovarjanja tega problema je morda tako pogosta, kot je samo pojavljanje »teh« novic. Podmena pričujoče oddaje bo, da je ravno obsesiranje s tem fenomenom konstitutiven del same strategije, ki tvori fake news. Govoriti o problemu fake news je podobno, kot če bi na začetku prejšnjega stoletja razpredali o nevarnosti in rešitvah za otroško paralizo. A za razliko od otroške paralize se diskurz o fake news ne vrti okoli iskanja cepiva, temveč v iskanju takšnih ali drugačnih mazaških zvarkov, iskanja različnih taktik in opozoril ter reminiscence pohabljencev, kako je bilo na svetu, ko so bili otroci zdravi. Kaj sedaj, ko se ne vidi več otroške paralize? Kaj sedaj, ko je moč najti vrsto novic in »študij«, da so pravzaprav cepiva tisti vir vsega zla? Kako ovrednotiti te novice? In to skupnost? Če je sploh skupnost?

A tokrat ne bomo govorili o otroški paralizi, temveč o Donaldu Trumpu in fenomenu fake news.  

////////////////izjava//////////////////////

Kar na začetku razjasnimo, da bomo v današnji naraciji vztrajali pri angleškem terminu namesto poslovenjene različice a la lažne oziroma neresnične novice. Za našo naracijo bi bil sicer morda najbolj primeren termin zavajajoče ali celo ponarejene novice, a s tem bi zgrešili poanto. Vsi ti izrazi padejo na trik, ki stoji za fake news kot strategijo: da gre pri vsem tem za vprašanje vsebine in verodostojnosti. Mi se bomo poskusili lotiti fake news v dveh smereh: kot »problema« in mnogoterih načinov naslavljanja tega problema, v drugi fazi pa kot medijske taktike, kjer je prej omenjeno naslavljanje pravzaprav cilj sam po sebi.

V sklepnem delu oddaje se bomo podrobneje posvetili fenomenu lažnih novic kot prakse zavajanja in neposredni produkciji lažnih novic z določeno agendo ter izkoriščanjem internetnih mehanizmov, skratka, neposredni propagandi v bolj klasičnem stilu.

Ko se opredelimo za izraz fake news kot za koncept in taktiko, postavimo termina »fake« in »news« pod vprašaj. Sledi vprašanje, kaj je pravzaprav izvor preokupacije nad fake news? Odgovor je jasen: izvor je Donald Trump, specifično v obrambi neočitnega dejstva, da je bila množica na njegovi inavguraciji resnično rekordna.

Trump se je deklariral za izumitelja, celo očeta fake news. To seveda tudi sam ponosno zatrdi: »« V bizarnem obratu si prilašča še zaslugo za izumljanje samega termina fake.

A vprašanje, ali je on avtor samega koncepta, je nepotrebno. Je pa Trump nedvomno avtor reakcije, torej enormne količine denarja in truda za nagovarjanje problema, ki ga je njegova administracija opredelila s terminom fake news. Že za ovržbo te trditve in same besede fake je bilo napisanih toliko študij, razprav, člankov in kritik, da bi lahko celotno oddajo namenili samo temu.  

Trump je nedvomno »oče« tega termina kot medijskega fenomena, ki mu z vseh strani priznavajo veljavo. Istočasno pa je Trump tudi prvi predmet analize. Reakcija na njegovo očetovstvo je bila seveda obširna razlaga akademikov, kako so neavtentične ali neresnične »novice« poznali že od pamtiveka, in tudi sintagma naj bi obstajala od takrat, in kako je njegovo fake odkritje tudi samo pravzaprav fake. Na akademsko fake-news-ologijo se še vrnemo. A kar je najpomembneje: ravno »news« je del obravnavane sintagme. Namreč, ko z označbo fake news označimo poročanje, ki spremlja nek dogodek, je s tem implicirano, da vendarle gre za novico, torej dogodek z določeno vrednostjo, ki jo je vredno posredovati. Klasično postopanje političnega akterja, katerega sporočilo je v neskladju z medijsko naracijo, bi bilo nizanje argumentov, zakaj imajo vendarle prav. Tukaj pa gre dobesedno za radikalen rez. Da se odreže samo korenino medijske krajine: to je medije in novinarje.

////////////////izjava//////////////////////

Trumpova taktika je tako precej genialna. Sporadično označi določene medije in predvsem dogodke kot fake, njegovi surogati pa gredo z “alternative facts” še dlje. To avtomatično proizvede ogromen javni napor, da se izjava ovrže ali sprejme, ampak zakaj se sploh pogovarjamo o tem? Ja, ker gre za novico, ker je »newsworthy«. Zdi se, da je fenomen fake news nov korak v t. i. Cunninghamovem zakonu, ki se glasi: »Če hočeš na internetu dobiti nek odgovor, potem vprašanje postavi kot napačno trditev.« V svetu fake news bi lahko zakon ustanovitelja Wikipedije prevedli kot: »Če hočeš, da obskurnost postane novica, potem označi poročanje, ki se ne ukvarja s tem dotičnim narativom, kot fake«. Osnova Cunnighamovega aksioma pa je vendarle v dejstvu, da v internetni dobi neresnična izjava pridobi precej večji obseg kot resnična. Reakcija, ki sledi neresnični izjavi, je manično iskanje »prave novice«. Ob tem pa vprašanje, zakaj je to sploh novica, pa naj bo resnična ali ne, sploh ni relevantno. Da gre pri fake news za bolezen internetne dobe, je jasno. Zgovorno pa je to, da je ravno dotični termin prišel do izraza.

Podobno kot z vsemi Trumpovimi koncepti je do te sintagme prišlo naključno in istočasno preračunljivo. Vzemimo za primer slavni »Drain the Swamp« ali “izsušimo močvirje birokratov in poklicnih politikov”. Sintagma je bila izrečena v klasični Trumpovi verbalni pašti nepovezanih stavkov in naključnih besednih zvez. Kot je sam izjavil kasneje, mu izraz sploh ni bil všeč in ga je aplavz presenetil. Kar je še pomembneje: beseda je pridobila na internetnem »trackingu«. Drain the swamp je tako postal eden izmed osrednjih sloganov. Pomenljivo pa je, da se podobno kot  fake news nanaša na nek resničen problem. Še več: obe sintagmi sta bolj blizu medijski kritiki in razlagam o njegovi popularnosti, Trumpova administracija pa jih je obrnila proti samemu sistemu.   

Za Trumpovo javno nastopanje pravijo, da deluje kot Rorschachov test, da v njem vsak prepozna to, kar želi slišati. Ko z oznako fake news napade nek medij ali novinarja, ni poanta v verodostojnosti nekega stavka ali izjave. Gre za izjavo o namerni zaroti medijskega establišmenta. In ko se je vsak stavek nemudoma seciral v mnoštvu različnih občil, se je vtis zarote le še poglobil.

Ponovno pozdravljeni v oddaji iz cikla Spoštujmo besede. Nadaljujemo z analizo fenomena fake news. Osrednja ideja, ki jo želimo posredovati, je, da moramo o fenomenu fake news razmišljati ne kot o vprašanju avtentičnosti ali verodostojnosti, temveč kot o zavestni in predvsem radikalni taktiki. Ko je Trump izjavil, da je njegova množica največja, je oznaka fake news letela na vse tiste medije in novinarje, ki so si drznili oporekati tej izjavi. Prvotni fake news, ki je pomemben za našo naracijo, se je tako izvorno nanesel na sprevračanje objektivno resničnega in empirično preverljivega dejstva, in kar je še pomembneje, popolnoma nepomembnega dejstva. Če se novica ne sklada z dejstvi, toliko slabše za dejstva. Za našo izvorno fake novico je pomembno torej dvoje: da ne gre za novico, ki je medijem lansirana preko tiskovne konference, ampak se na publiko nanaša neposredno, torej prek Twitterja in drugih nepreglednih kanalov. Da so novinarji samo ovira do »dejstev«, priča tudi to, da so za nekaj časa nehali snemati tiskovne konference, mediji so tako postali ovira.

V tem je taktika Trumpove administracije precej podobna medijskemu aktivizmu ti. Islamske države in bi ju morali misliti v korelaciji. Kot v knjigi Age of Jihad ugotavlja Patrick Cockburn, novinar Guardiana, se je medijska taktika gverilskih gibanj radikalno spremenila. Čečeni so med svojima vojnama z Moskvo velikodušno sprejemali tuje novinarje in dopisnike, ker so prepoznali pomembnost novinarske funkcije za širjenje prepoznavnosti njihovega boja. Prav tako ni obstajal noben drug kanal za pridobitev medijske podpore. Svoje delovanje so morali graditi tudi preko odnosa z mediji. Novejša gverilska gibanja pa novinarje zavračajo, saj lahko prek spleta neposredno gradijo svojo medijsko pozornost z dejanji, ki bi klasične dopisnike spravila v grozo. Kot poudarja Cockburn, pa to ne pomeni, da tuji dopisniki nimajo funkcije - postali so glavna tarča  ugrabitev in usmrtitev. Predpostavka, tako pri Trumpovi kot pri Al-Baghdadijevi organizaciji, je v tem, da je medijski establišment nekaj, kar je a priori slabo in predvsem škodljivo njima lastnima političnima oziroma osebnima agendama. In obe napade na novinarje uporabljata za krepitev lastne agende.

////////////////izjava//////////////////////

A še pomembnejši je poudarek, da tradicionalni mediji dejansko niso več primarni vir informacij in informiranosti, temveč so bolj v službi reakcije ali vsaj refleksije. Če se ta ne sklada s pogledom ali čustvom, ki stoji za popularnostjo novice, so določena novica, novinar ali medij pač fake. Primer tega lahko vidimo v podrobnejši analizi lanskega mukotrpnega zavzetja Alepa. Skorajda vsak meščan je imel telefon in nek portal ad hoc. Lahko smo spremljali vsako čustvo, a obenem ni bilo nikakršne predstave, kako dejansko potekata zavzetje ali osvoboditev. Na koncu dneva je bil edini verodostojen vir informacij ruski dron, ki je na vsakih nekaj ur v živo prenašal dogajanje v okolici Alepa.   

Ko rečemo mediji, mislimo predvsem na velike institucinalizirane medije a la CNN ali fake news network, kot ga imenuje vodja svobodnega sveta. Ti so v podrejenem položaju, saj ne morejo tekmovati z instant internetnimi stranmi, ki delajo hitre obtožbe in za katerimi še hitreje izgine sled. Dodajmo temu še medijski čas, ki je na voljo za izdelavo neke novice. Novinar je bil v preteklosti medij v dobesednem pomenu, torej glavni posrednik in razsodnik o vrednosti neke informacije, in je imel za vsako novico na voljo določen čas in sredstva. Zdaj tega več ni in v ažurnosti ne more tekmovati z naključnimi internetnimi portali.

Preden nadaljujemo, prisluhnimo še nekaj interakcijam med Trumpom in novinarji:

////////////////izjava//////////////////////

Omenili smo, da je fake news učinkovit termin, ker zadane nek osrednji problem verodostojnosti medijev. Medijska pristranskost je star, pravzaprav ponarodel, no, že narodov problem. Medij kot razsodnik tega, kateri dogodek je lahko novica, in predvsem utemeljitev, zakaj je določena novica vredna posredovanja, je bila dojeta kot sporna. Ne pomaga niti, da so tradicionalni mediji v ZDA del korporacij. Menim, da je v tem najti razlog za začasen, a toliko bolj bliskovit vzpon portalov Al Jazeera, Russia Today in do neke mere Haaretz Daily News. Ti trije mediji so odprto pristranski do svojih nacionalnih držav in interesov. In ta pristranskost je znana in tudi sorazmerno jasna. Na drugi strani so tako korporativni mediji zmes vseh možnih mahinacij, tako ekonomskih kot političnih, in pristranskost »nacionalnega interesa« v tej džungli izpade še najbolj verodostojno.

A po drugi strani so tradicionalni mediji predvsem dolgočasno sito, pogojeno z določenimi postopki. Podmena medijske svobode, neodvisnosti naj bi bila ravno v tem, da bo radikalna svoboda omogočila preseči pristranskost medijev. In internet naj bi bil utelešenje te svobode. Rezultat je bil obraten. Sedaj iz krogov, ki so bili prvaki svobode govora in anticipacije, prihajajo namigi o mejah svobode govora in potrebi po večji regulaciji tega, kar pride v javnost. Ampak vprašanje je: regulacije česa in koga? Tudi etični kodeks, ki je nastal v okviru projekta Respect Words, je namenjen predvsem tradicionalnim medijem, ki ne pogojujejo več medijske krajine, ampak nanjo do neke mere le reagirajo.  

Genialnost interneta je torej v tem, da razgali ideal »skupnosti«, s tem ko premakne mejo tega, »kaj je skupno«, obče, no, ja - newsworthy. Če se poslužimo primere nekega avstralskega komika, ki ga je zaradi popularnosti nespodobno imenovati: »Če si v preteklosti fukal prašiče, si bil v najboljšem primeru  izolirani čudak. Sedaj si zaradi interneta lahko del skupnosti svinjskih ljubiteljev«. V preteklosti smo se nadejali več skupnosti, sedaj pa je vprašanje - katere skupnosti so legitimne? Kdo to določa? Ter najpomembneje: kako naj deluje medij kot posrednik in tvorec skupnosti?

Raziskava podjetja Buzzfeed je ugotovila, da je 20 najbolj razširjenih lažnih novic o predsedniških volitvah v ZDA na medmrežju imelo veliko večji doseg kot 19 najbolj popularnih novic mainstream medijev. Osrednji problem fake news je torej, da se lažne novice širijo precej učinkoviteje kot legitimne, za nameček pa je njihova produkcija neprimerljivo lažja, izpodbijanje pa toliko težje, saj to le še okrepi njihov velikokrat konspirativni ton.

Zaključimo našo naracijo fake news kot medijske taktike: ta je povzročila nek val simpatij do tradicionalnih oblik poročanja ter predvsem do novinarske etikete in etike. In to iz krogov, ki so bili do nedavnega do teh medijev še najbolj kritični. Če je internet tvorec globalne skupnosti, pa so na udaru predvsem lokalne skupnosti. Pa ne mislimo hipijevske, z lokalnimi mislimo predvsem občine in občinske medije. Ravno v teh okoljih se dogajajo največje mahinacije ter poneverbe, in ravno na tem področju je najbolj potrebna medijska angažiranost - ta je na tem področju lahko tudi najbolj vplivna. Prej omenjeni vpliv interneta na tvorjenje globalnih skupnosti nekako preskoči zanimanje za lokalni kontekst. Z istočasnima vplivom in majhnostjo prostora je nadzor toliko lažji. Ne bomo omenjali slovenskih občinskih in lokalnih medijev ter njihovega diskurza. O tem se lahko prepričate sami, ne glede na to, iz katere občine ste. Za naš razmislek o fake news je pomenljiv podatek, da je korporacija Sinclair v ZDA prevzela malodane vsak lokalni medij. Kar je še bolj pomenljivo: kolektivno so prebrali “emancipatorno” izjavo.  Pa prisluhnimo:

///////////////////////////Izjava///////////////////////////////

Kaj ostane na drugi strani? Če mislimo fake news kot taktiko diskreditiranja, in kot smo videli, utrujanja nasprotnika, so protiukrepi še v fazi taktike »duck and cover«. Kurativa, torej razni ukrepi in predlogi, ki skušajo ublažiti ali vsaj prilagoditi javnost, se pravi posameznika. Kurativa se spet deli na dve smeri: na napotke uporabnikom in na napotke samim medijskim delavcem. Predvsem je tu bolj angažirana praktična struja. V ta namen je bil v zadnjem času kup takšnih in drugačnih iniciativ, predlogov, treningov, kakopak razpisov in delavnic. Predvsem slednjih je veliko. Zdi se, da je rešitev za vsak problem sodobnosti moč najti v otrocih in v njihovem izobraževanju. Rešitve za »problem« fake news kot praktične rešitve se zreducirajo v tisoč in enem priročniku, ki vsebuje nekatere ali vse iz omenjenih točk: prepričaj se o viru, upoštevaj svoje predsodke, preveri, ali gre za šalo itd. Kot zanimivost naj omenimo tudi raziskovalno nalogo dijaka Gimnazije Vič z naslovom Fake news v informacijskem neredu. Za omenjeno nalogo je dijak Urban Lečnik Spaić pod mentorstvom Matjaža Poljanška registriral domeno Mladina.EU in naredil podobno grafično zasnovo, kot jo ima originalna Mladina.si. Na strani so objavili novico, da so na Gimnaziji Vič prepovedali svinjino. Seveda vsi ukrepi in eksperimenti ciljajo na uporabnika, da se bo bolj posvetil posamezni novici in ne le prebral naslovnico.

Novica je postala napol viralna in izmerjeni podatki so precej zanimivi. Večina ljudi je do novice prišla na mobilnem telefonu in večina je po prebrani naslovnici novico delila brez branja vsebine. Novica je tako dosegla določen odmev, povzeta pa je bila tudi v nekaterih bolj obskurnih medijih.

Na tem mestu pridemo do sklepnega dela oddaje: fake news kot prakse. Bodisi zavestne prakse v imenu ozaveščanja in dokazovanja pogubnosti sodobne medijske krajine bodisi kot »umetniške« taktike, kot jo je prakticiral nedavno preminuli ameriški komik in pisec Paul Horner; ali pa mi, ki o tem razpredamo za projektne novce.

Horner je med drugim avtor odmevne novice o tem, da so aretirali Banksya in da Banksy ni nihče drug kot Paul Horner. Imel je tudi druge, bolj fake-aktivistične akcije, denimo lažne novice o resnično homofobnih ameriških senatorjih, pa novico o množičnih posilstvih v Indiji, s katero je zbral 250.000 dolarjev za nevladno organizacijo, ki pomaga žrtvam posilstev v Indiji. Med drugim je lansiral veliko nezaslišanih novic o Donaldu Trumpu med volitvami. Njegov namen je bil, da razgali idiotskost njegovih sledilcev, dosegel pa je ravno nasprotno. Njegove zgodbe so doživele široko cirkulacijo in špekulira se, da je ravno s svojim »aktivizmom za medijsko pismenost« pripomogel k zmagi Donalda Trumpa. Horner je želel delati na širjenju zavesti o pomenu medijske odgovornosti in pismenosti, istočasno pa je živel od te iste nepismenosti. Akcija in reakcija v polnem krogu. Podobno kot mi.

Oddaja je nastala v sklopu projekta "Spoštuj besede: Etično novinarstvo proti sovražnemu govoru", ki ga sofinancira: