»Slovenec sem, na plaži s pekinezerjem«, prepeva naš vrli dolenjski slavček N'Toko, kot smo ga sami poimenovali. V njegovi odsotnosti v deželah jenkijev pa se bomo danes sprehodili po robu, pa ne kakršnem koli, ampak – slovenskem.

Dočim N'toko večinoma ruži po stereotipih slovenskih, kao »ne bom meu otrok, imel bom pravnike«, se ansambel Malibu posveča drugi strani – se pravi da vračajo udarec, skorajda da desetletje kasneje, v velikem pompoznem stilu, kakšen Slovenec je treba biti.

Slovenci so, kakor najprej ugotovimo, harmonikarji, gasilci in športniki, verjetno vsi zaposleni. Vsi so neverjetno veseli, in tu ne vemo, ali zaradi alkoholizma, ali zaradi odlične klime slovenskih alp, ki so seveda večje od severo-zahoda gorenjske, ker se domovina (in alpe) bojda raztezajo v vsakem slovenskem srcu.



Nadalje izvemo, da je »za domovino« treba imeti vojake, pardon, vojakinje, se pravi vojsko, katero imajo tudi radi, ker povzroča red. Prav tako je treba imeti čisto, sterilno družino, saj foter definitivno ni pod-zaposlen pijanec in nočni razgrajač, otroci definitivno imajo zagotovljeno prihodnost v delu, šoli in v zobeh; mama pa definitivno uživa privilegij vsakodnevnega orgazma. In kikel.

Nadalje slovenske tradicije. Jasno je, da so slovencem bližje alpe kot pa Kolpa in kar se nahaja za njo. Popularne so kite pri ženskah, ki so tudi blond. Za narod in čast je treba kositi travo, nosit slovensko zastavo, sploh pa, kakor je treba malce pocitirati: »...nikoli, nikoli, ne bom se prodal, vedno bom v srcu slovenec ostal«.

Za te slovence sicer ne vemo, ali živijo kje drugje, koker v omenjenem komadu. Razen v grosuplju, nemara. V svetu harmonik, narodno-zabavnih 'standardov' in nacional-socialistične ideologije, kjer se omenjeni prebivalci nahajajo, je vse idealno. Nobene Bratuškove ali politikov, nobene banke, samo kmetje, nobene tuge in nezaposlenosti, samo šport. Res bodrilno. Zato jim z Naroba želimo veliko sreče, penzijo in čast, kjerkoli že, tovrstni omenjeni slovenci žive.