19. 11. 2014 – 9.35

Na robu

Audio file
 

Med stopnicami in dvigalom. Vaja iz tehnološke senzorike.

 

Razlika med dvigalom in stopnicami je očitna. Prvo je škatla, ki se vozi gor in dol v vertikali, stopnice pa so diagonalno  usmerjena naprava, razen če gre za lojtre. Dvigalo je kakopak mlajše in se lahko pohvali s celo vrsto tehnoloških presežkov, ki sicer olajšajo dnevno bivanje, a prinaša razne posledice. Te terjajo nujen premislek v sledi teoretsko tehnološkega podpiranja praktičnih iznajdb.  Tokrat si bomo zadevo ogledali iz senzorične perspektive. 



Prvo kot prvo, dvigalo izolira. Zaprt v škatli niti ne čakaš, temveč čemiš. Stopnice so za razliko bolj razgibane; prek njih lahko tečeš, skačeš, tudi drajsaš, se pohecaš, narediš korak nazaj, dva koraka naprej, levo, desno, se upehan usedeš in daš mir. Pri tej očitni razliki med uporabo je treba podčrtati najmanj DVA nivoja: prvi nivo je nivo avtonomije. Osebek ima pri stopnicah vendarle večjo avtonomijo, že pri samem gibanju, ritmu, hitrosti. V primeru dvigala je ta ne samo omejena, ampak pogosto tudi kršena. S tem imamo v mislih »elevator music«, pogojno plakate in drugo vizualno navlako. 



Drugi nivo, recimo temu motoričnega problema, je sam fizičen napor, zaradi čegar so stopnice pri ljudeh upravičeno osovražene. Pri dvigalu je napor odveč – razen golega stanja ne dela nič. Pri stopnicah pa je lušno, kar se tiče fizike; vprašajte le kakšen selitveni servis, in povedali vam bodo, koliko štenge odtehtajo pri poslu. Sploh pri kolenih. Fizičen napor, kakor je znano, povzroča psihičen in fizičen stres, posebno če napor ni načrtovan ali je vsiljen. Zato je prispodoba »stairway to heaven« še kako točna, tudi v tem smislu, da se je s stopnicami treba spoprijeti, premagati 100 stopnic, uloviti pravo karierno stopničko. Metode spoprijemanja se razlikujejo, nekateri so agresivni, drugi preračunljivi, tretji potrpežljivi. Dvigalo pa od človeka ne terja nič podobnega in je zatorej intro-vertirajoč element, kot televizija ali ogenj. 



S temi formulacijami, ki smo jih razvili, gre zaključiti za (posebej dvigalo in posebej za stopnice) z naslednjo tezo. Stopnice se dandanes dojema skrajno asketsko, gradijo jih iz neprijetnih materijalov in brez vmesnih sekvenc, kjer bi lahko počili in si oddahnili (kot to imado v beneških palačah). Vendar pa so stopnice že iz mode in zatorej gre verjeti, da se za nadaljnje raziskave ne bo našlo sredstev in bo tehnika stopnic stagnirala ali celo nazadovala (naprimer v lojtre). Dvigala pa, sledeč našim ugotovitvam, že skoraj sto let gradijo napak.

Zaradi izolacijskih in intro-vertirajočih karakteristik in zaradi tega, ker niso za njegovo uporabo prirejene nikakšrne olajševalne posledice (kot je play-station, stol, krtača za čevlje) se dvigalo kot medij uvršča nekam med zobarja in stanjem v vrsti in kot tako seveda med manj priljubljene aktivnosti modernega človeka. Čemur je treba nemudoma posvetiti strokovno pozornost. Znaki ali vsaj detekcije problema so se že začeli pojavljati.

Tako bomo v sklepnem delu naše vadbe poslušali mladenko s-spleta, ki zelo očitno trpi za zaenkrat še nedefinirano psihotično motnjo, ki je kakopak, povezana z dvigali. Z njo se, brez skrbi, ne bi radi furali. 

(v posnetku)

 

Dodaj komentar

Komentiraj