Na robu

*

Dialektika pijančevanja 

Biti na robu ni narobe. Narobe je, če se od roba držiš stran. In kaj je bolj narobnega od konstantnega objestnega alkoholiziranja. Ne rabiš jest, ne rabiš spat, ne rabiš jamrat, ne rabiš jokat, ne rabiš depresirat, ne rabiš onanirat. Itak že najdolgočasnejša statistika kaže, da bolj verjetno dobiš fukat pijan kot trezen. Vse, kar rabiš, je – alkohol. Bioritem izpopolniš do popolnosti. Spat ob enih rednih petih, šestih, ko so cajtenge že razvožene in te fuknejo ven še iz zadnjega nočnega pajzla. Zbudiš se kot ura, tako okrog desetih, pol enajstih, še zvesto in vestno pijan oz. neiztreznjen, tako greš lahko takoj kvantat s fazankami na čiku med glavno pavzo. 

A sleherna toksikacija mora slejkoprej priti do svojega roba. Če ti pitja praviloma prek jeter ne odtegne smrt, moraš pristati med onimi nesrečnimi ljudmi, ki so zaradi tega ali onega nehali piti po lastni izbiri. Človek samo pomisli na kaj takega, pa bi se vrgel pod vlak. Hoteti nehati piti?! Res, zakaj se ne bi kar ubil. Toda kakorkoli že, držimo se dejstev, piješ nenormalno, zmeša se ti v glavi, nehaš pit. Mir s tabo. In tvojim duhim. Pa res?

Hecna so pota alkoholiziranja. Namreč, kaj je prva stvar, ki pride, potem ko si se kleno in zdravo in strumno odločil Zdaj pa dost, ne pijem več, pa če crknem. Ko si zadaš, da ne boš aktivno posegal po svojih najljubših pivskih scalinah, šnopcovskem kerozinu in vinskih grenčicah. Tedaj se takoj po terminaciji pivskih aktivnosti pojavi resnična toksicirajoča božanskost v vsej svoji pasivni veličini. Kot je en deističen bog samo malce špiknil, odtlej pa se vesolje kakor brez njegovega posredovanja širi in širi in širi, tako tudi alkohol mirno čaka, da nehaš piti, preden ti daje vedet svoj absolut. 

Kaj to pomeni? Tole: v momentu iskrenega abstiniranja, tekom katerega za alkohol ne zapravljaš denarja, ne planiraš, kaj se najbolj splača kupit, s čim se ga ubit, kje prepiti še en bogu ukraden dan, v tem momentu težke treznosti ti alkohol stopi naproti. Čisto do tebe, ne da bi ti bilo treba mignit. Res, zvestejši je od psa. Greš na kofe, pa ti ljudje začenjajo radodarno častit pir za pirom. Na mrtev večer te kliče prijatelj, ki ima od doma čisto frišen liter ognjenega tropinovca. Čez špancir naletiš na klošarja, daš dvajset centov, iz vrečke potegne pir in ti ga potisne v roke. Uvidiš: hočeš nočeš ne moreš storiti koraka, ne da bi spetinspet pil.

Tako zares začneš pit šele tedaj, ko nehaš. Kar se seveda zlahka da raztolmačit kot malone božji dar, blago vest, usodo z njenim najprijaznejšim obrazom. Kajti piješ, ker je to takooo fajn, zaradi česar pitje postane ena tvojih poglavitnih željá. In tedaj, ko v nasprotju z željo pitje prekiniš, jo tako rekoč neodvisno od lastnih hotenj uzreš vpisano v samo strukturo sveta, vesoljnega reda. Obstoj se upogiba in lomi, samo da se ga hočeš nočeš lahko končno spet napiješ. Kar je najavtentičnejši dokaz, da bog je, da je bog dober in te ljubi. Poustvarja svet po tvoji želji. Bi se torej res, ampak res radi napili? Ni boljšega nasveta od – nehajte pit.

Piti je že parkrat nehal Matjaž.