Na robu. 

Podlaga: ( soundcloud.com/fraj-ton-dub/tracks ) 

»Fraj Ton Dub – BULGAKOV (5:03s)«

 

Nastraniščna razmišljanja. 

Stari Američani so včasih pravili, da velikih stvari  v življenju ni; so pa zato male, in njih veliko. Kar pa jih ne dela nič manj pomembne. Še več, včasih se prav v malenkostih marsikaj izkaže. Kdo bo sedel na edinem stolu, naprimer. V tem primeru se dva osebka potegujeta nad materialnim lastništvom stola in nekdo bo nujno obstal. V obeh osebkih pa se zgodi rahlejši šok, ki se zgodi tik pred materializacijo ideje, šok, katerega težjo različico mislimo danes in tule razdelovati. 

Straniščna školjka je kontekst, ki nam je blizu. V človekovem življenju igra nesporno pomembno, a minorno vlogo. Je objekt poželenja in poleg arome oddaja komfort. Komfort je za WC školjko pomemben, brez komforta bi objekt izgubil svojo intimno podstat. A ljudje smo pametna bitja in eden od nas je nekega dneva izumil nastraniščno desko. Ta v osnovi ni iz kakšne keramike ali čega hujšega oziroma mrzlejšega za rit, hitro se ogreje in ponavadi ne trga gat, kot so jih nekoč suhe hrastove dile. Skratka, s strani proizvajalca imamo optimalno zagotovljene pogoje za uspešno in komfortno podelovanje. 

A človek bi ne bil človek, če ne bi bil zajeban. Navkljub vsemu komfortu, ki je s strani straniščne školjke gotovo zagotovljeno, človek svoje biološke nuje ne more nadzorovati – zatorej skoraj vedno v nuji praktično prileti do školjke, kjer upravičeno terja svoj prostor. Pred njim je le navidezno lahka tehnična naloga – privzdigniti zgornjo plast straniščnega pokrova. V večini primerov to ljudem uspeva, ne pa vsem. 

V primeru, da človek dvigne obe plasti straniščnega pokrova, ima še nekaj časa, da ugotovi svojo napako – mora se namreč osvoboditi oblek. A tudi to ne uspe vsem – opevan šok se torej zgodi, ko napol slečen človek, pripravljen samo na to, da se komfortno usede in se dobesedno 'olajša' in je že napol poti, torej napol sklonjen – in v primeru da ima hlače med nogami – tudi motorično imobiliziran, nenadoma ugotovi, da je dvignil obe straniščni plasti pokrova in je torej rit, gola kot nekoč Evina, izpostavljena vsej svetlobi, materialnosti, zraku in ekscesu, soočena z enim od svojih hujših sovražnikov – mrazom v globoki globeli WC školjke.  

Človeka, torej njegovo rit, zagrabi panika. No, najprej paniko zagrabi rit, točneje spodnja dva metra debelega črevesa, kjer se primarno ustavi dostava, in se nato preseli prek tankega črevesa naravnost v hrbtenjačo. Pri hrbtenjači se nato takoj vmešajo možgani, ker jih seveda zanima kaj se dogaja. A kot je pri šoku navadno, je vsota vseh zavednih in nezavednih podmen preveč za enostaven prekarni um in enostavno odpove, oziroma smo v tistih brezčasnih momentih deležni samo popotovanja po raznih bek-fleših. A s tem še ni konec: v šoku odmrtvičen možgan in v paniko povit spodnji del telesa človeka za kratek čas postavi v statičen moment – zunanjemu opazovalcu bi se zdelo, da se ne dogaja nič. A v človeku se trese vse – najbolj pa duša, ki se, kot bi dejal stari pijanec Jerofejev, »odpre nebesom« in »timijanu« - moment ko se vzpostavi Nadjaz, mistično in abstraktno, kjer »spregovorijo angeli«, in imajo ljudje pisane avre. V takem stanju se človek marsičesa ove, dotakne se roba ezoterike in podrsa po svileni mreži usode naključij. Kar mu sicer nič praktičnega ne pove, a vendarle samo izkustvo dostikrat povzroči mistično revolucijo ali emancipacijo, navdih, uvid ali še višje, razodetje ali nirvano, pa tudi božjast ali fizični krč.

Tisti redki, ki jim uspe iz vsega procesa kaj odnesti, končajo kot veliki ljudje, z vizijami, muzami in podobnim, a večina, ki kakšne posebne ali uporabne informacije, - kot je kam naložiti denar -, iz te izkušnje ne dobi, hodi po svetu in razglaša to in ono božjo besedo ali da se jim je zgodil nevem kašen čudež, kar je še ena od kolosalno napačnih interpretacij zgodovine. Na račun lastne nespametnosti. Torej, naj vam bo usoda mila v neskončni belini WC-ja – še posebej v malih, a pomembnih malenkostih.