Prekletsvo lokalnih štacun,

posebej merkatorjevskih pajzlov

V teh naših življenjih iz dneva v dan, noči v noč, rok v usta je vsakodnevnen marš do trgovine in nazaj slejkoprej najneobhodnejša pot. Je pač treba po fasungo, kruh, čike, alkohol, čokoladice, skret papir, križanke itn. Kaj lepšega v teh naših potrošniških nebesih. Skoraj ni treba dodajat, da tudi ta fenomen vsebuje marsikatero deviacijo, malo vesolje posebnih načinov ter teh ali onih variant, ki znajo dodobra rinit proti robu. Na sam rob. Morda celo malo čez.

Niti ne gre toliko za lidlove ali hoferjeve arhitekturske bisere, veletrgovski center vsakih petsko metrov, skladiščni način prodaje, miljavžnt popustov in neumorno rajcanje potrebe za nepotrebno šaro. Kaj pa češ, če je tako poceni. Itak vemo, dandanes se najbolj splača trošit, več zapraviš, več prišparaš. Časi so, ko je slehernik skopuh in skopuh slehernik. Ne gre torej za kakšno izventrgovinsko moraliziranje, temveč nekaj točno določenega znotraj samega nakupovalnega ringnšpila.

Konkretno je seveda govora o najboljšem sosedu, ker je pač že zdavnaj pogoltnil večino pajzlastih malih usranih trgovinic in ga je najti tako rekoč na vsakem vogalu. Ta najboljši sosed, glede katerega se lahko mimogrede pozajebavamo iz slovitih Prešernovih verzov: Ne vrag, le sosed bo mejak. Naš mejak, ne ravno vrag, pač pa Hrvat, je tako postal ne le sosed, temveč najboljši sosed, v osrčju očetnjave.

Skratka, kar v teh malih Merkatorjih zbode, da človeka kdaj pa kdaj prime prijeti mitraljez ali vsak požgati kakšno skladišče, toliko bolj pride do izraza, če nakup primerjamo z nakupom pri konkurenci. Blagajne pri švabskih in avstrijskih centrih gredo skoz gladko kot puščica, pisk pisk pisk pisk pisk, robotizirane prodajalke se ti hočeš nočeš hočejo zasmilit, pa še zato nimajo časa, ker je za teboj že naslednja cenjena stranka. Greš v trovino, nabašeš voziček, plačaš in čav. Hitro in enovstavno.

A da bi v naših malih najboljše sosedskih luknjah prišel, videl, kupil, odšel, hitro in enostavno? Ni šans. Ne gre. Ni kompatibilno z ustrojem vesolja. Saj še sedijo za blagajno pravokotno na tekoči trak, da se morajo kar naprej štorasto obračat. A tudi to je še najmanj. Niti razna ociganjenja pri akcijah, kupiš nekaj za pol cene, samo kasneje izveš, da moraš po tej ceni kupiti tri komade. In tudi najnovejša akcija, prehod iz slovenske v hrvaško košarico, še ni tako zelo kritična.

Zares popizdiš zaradi preprostega dejstva, da v teh jebenih malih štacunah ne moreš kupit ampak ničesar, ne da bi ob tem imel neke scene. Pa penzionsti, pa pike, pa položnice, pa izdelki tedna, pa pizde materne. Človek pol dneva čaka v vrsti, ker hoče neka gospa te in te cigarete, prodajalka se s petnajstimi sodelavkami konzultira, ali so ti nesrečni čiki nemara v skladišču, dama poleg gospe, naslednja v vrsti, se priduša, kako škodljivi za organizem so cigareti, da bi jih ukinila, medtem ko prodajalka pomodruje, da bomo tako ali tako umrli vsi, s cigareti ali brez. Pa pride vmes še šefica in veli, naj čekira, če je ta baby krema v akciji, izve, da je, ter zagodrnja, zakaj so pa potem skriti tam dol nekje... Pet minut. Deset minut. Na svetu je medtem umrlo tisoč ljudi.

No, pa saj se to čisto lahko zdi tudi simpatično, posebej za starejše je vsak nakup cel družabni dogodek. Ni boljši pristen ljudski stik od brezosebnega teka čez tekoči trak? Hja, stvar okusa. Nujno zlo ostaja, v taki ali drugačni varianti. Če je šopingiranje smisel življenja, zasvojenost in vrhunec dneva, lahko tovrstne scene pozdravimo. Če bi rada kupila čimmanj ter čimprej spizdila iz trgovine, pač ne. Morda bi jim pa priporočali še uvedbo sedišč s kompleti šaha, kartami, tudi kakšen šank ne bi škodil. Zakaj se ne bi te štacune tudi fizično spremenile v gostilne, če je že nakupovanje v njih pestrejše od marsikaterega gostilniškega posedanja. Bom predlagala naslednjič, ko mi bo gospa za šalterjem ponudila kakšno žajfo v akciji. Ter, ker je ne bom hotela, potlej pribila: 'A se nič ne umivate?'

Nakupovati je probaval Matjaž.