Na robu
Na robu
*
Udari se
Nekako v zadnjem desetletju oz. odkar smo pregnojeni z vseprisotno internetno širokopasovnostjo imamo življenja polna raznih prej nevidenih pojavov. Ali precizneje rečeno, vse prej prisotno je zdaj potencirano, zgoščeno, pomnoženo, napihnjeno in nasploh nabuhlo tja v kvantitativno neskončnost. Saj kaj nam je vsa ta komunicirajoča tehnološkost dala zares novega, vse je bilo vseskozi že tukaj, zdaj so naše človeške reči zgolj resnicoljubno razkrite v svojem deviantnem ekscesu. Egocentrizem, ekchibicionizem, nekritičnost, nakladajoča plehkost in seveda, moja najljubša, pornografija.
No, nekam med te pojave lahko uvrstimo tudi t.i. obskurno estradništvo. Ne zgolj ono starletno brezdelje, temveč tisti kreativni idividui, ki dejansko nekaj naredijo, ponavadi kako hecno stvar, obskurno in v kurcu, ter nekako res zaslovijo. Tudi če negativno, tj. ne zaradi kvalitete dela, temveč vsesplošnega norčevanja na svoj račun. Saj jih poznamo, Fredi Miler, Damjan Murko, moja najljubša LaToya itn. Pa ti niti niso ne vem kako kritični, takole kokošje se vendarle nekje zavedajo svojega mesta in so nasploh ne preveč pretenciozni ter pretežno neškodljivi. Dokler ima reč moč biti hecna, pač zna na svoj absurden način zmerom nekako pasati.
Pojavljajo pa se kvazikreativna bitja z drugačnimi ambicijami. Triglavskimi pretenzijami, hlepenjem po slavi, vrhunski kreativi, množičnem navdihovanju vsega najboljšega ter mesijanskem poslanstvu za poduhovljanje širokih množic. Nekaj takega bi bil denimo famozni Soulgreg. Ti nesrečniki, saj, bodimo pošteni, njihove stvaritve so res precej v kurcu, kakršenkoli potencial z umestitvijo na slavljenjski piedestal ubijejo že vnaprej. Štartajo pač na koncu, z avtoslavljenjem, ob katerem so te dive glumaško pohlevne, namesto da bi slava šele nasledila nek kreativni proces.
Nekam vmes bi lahko umestili nekega kreativnega pavliho s pridihom bedasto intelektualizirajočega pleteničenja, gospoda Iztoka Gartnerja oz. samoimenovanega Iztok fakin Gartnerja, ki je pred kratkim svetovni splet počastil z videospotom komada Udari me. Jah, kaj povedati o tem. Takole iz prve, če bi reč hotel misliti resno, zelo v kurcu je. Slabe rime ne 'me', 'še', 'je' itn., zasilno razlamljan flou, gre namreč za hiphopanje, nekoliko prašičje kruleč glas, ki hitro postane nagravžen, posebej v kontekstu lastnega izjavljanja. Isto vsebinsko, falira na vsej ravni deklariranega sadizma oz. mazohizna, spreglada agonijo užitka in slednjega povsem naturalizira v nekakšen idealen cukrček.
Ajde, resda zadeva ni mišljena, da bi o njej resno mislili, a morda je ravno zaradi tega treba storiti prav to. Toda kakorkoli že, očitno je komad zamišljen kot nekakšno duhovičenje, poskus humorja. Jebat ga, hudo slab poskus, kaj naj rečem. Meni zadeva ni smešna ampak nič. Bolj ima obraten efekt, nelagodje niha med usmiljenjem in depresijo, zakaj je pa tega treba bilo. Pa, tudi to bom rekel, niti vobče ni smešna. Ne sonično, ne vizualno, ne duhovno. Dolgočasne fuk forice, polnage babe, leseni modeli, brezjajčen mačizem in predvidljivost do zadjega pizdinega kotička.
Kar tragiško grotesko še stopnjuje, je ves še maloumnejši obstranski kraval, promocije, premiere, žutomedijsko vlačenje. Od kje jemljejo jajca ta jajca razglašat za ne vem kakšen projekt. Ok, mogoče plemeniti nek lokalni melos, bližnje prijatelje, znance, širšo družino, seljačko soseščino, na neki širši ravni pa vendarle ne more imeti kakega drugega pomena od slabega klovnaštva. In tudi tega ne zares, saj je vsepovsod toliko še bednejših sranj.
Najbolj pa človeka boli ona samozaslepitev, samozavest, s katero se prodaja. To je slejkoprej tisto prepričanje v človekovem srcu, zaradi katerega lahko zvečer zaspi, živi nasploh. Široko režanje in nobene sence dvoma o lastni duhovitosti, kreativni moči. Kot bi morali kar naprej probavat nekaj duhovičit, blebetat, kričat, samo da se ni treba zazreti, kakršni so dejansko.
Kar vztrepetam, ko pomislim, koliko dejanskega truda je bilo vloženega v to in kolikšna boleča resnica ustvarjalne impotence ždi v njenem nezavednem. In ravno zaradi tega si gospod fakin G (đi) in njemu slični liki zaslužijo usmiljenja, da ne rečem pomilovanja, bolj kot norčevanja, objesti in pljuvanja. Dajmo, poslušajmo petnajst sekund, pol minute tega jajca. [dvigni komad] Naj sočutje teče skoz vse dobre in slabe ljudi.
Milost je talal Matjaž.
//////////////////////////////////
Neposreden link:
Dodaj komentar
Komentiraj