Salary Cap
Uvodno oddajo nove sezone Suspenzorja smo posvetili ukrepom zoper finančno neenakost v športu. Razsipništvo predvsem nogometnih klubov v poletnem prestopnem roku je ponovno obudilo pobude o omejitvi proračunov klubov in plač nogometašev. Na primeru NBA-ja smo pogledali, kako deluje tako imenovani “salary cap” in kakšne so možnost za njegovo vpeljavo v evropskem nogometu. Pred osrednjo temo pa, kot vedno, Suspendirane novice.
Vsak rekorden prestop - ti se zaradi njegove ekonomske prevlade skoraj praviloma dogajajo v nogometu - zavrti moralistično kolesje o pregrešnih zaslužkih športnikov, ki se mu pridružijo bolj tehtna opozorila o poglabljanju razlik med klubi. Letošnji Neymarjev prestop iz Barcelone v Paris Saint Germain, ki smo ga podrobneje obravnavali v avgustovskem Suspenzorju, je podobno obudil debate o finančni superiornosti nogometnih klubskih velikanov, ki jim omogoča tudi tekmovalno prevlado. Situacijo oriše ekonomist Jože P. Damjan, ki se je pred časom v enem od zapisov na svojem blogu ukvarjal prav o večanju razlik med nogometnimi klubi.
Proračuni najuspešnejših klubov, financiranih s strani privatnih lastnikov, in tistih na nogometni periferiji, so že danes praktično povsem neprimerljivi, če se bodo trendi nadaljevali, pa se bodo razlike še povečevale. Kot je bilo slišati v intervjuju z njenim predsednikom Aleksandrom Čeferinom za Televizijo Slovenija, se tega zaveda tudi Evropska nogometna zveza (UEFA).
Za zajezitev razlik med klubi UEFA in njen predsednik predlagata ostrejše omejevanje proračunov klubov ter spremembe pri posojah in dovoljenem številu registriranih igralcev.
Ena od idej, ki je zaokrožila, je tudi vpeljava omejitve zaslužkov nogometašev, tako imenovane “salary cap” po vzoru zaprtih ameriških lig. Zanjo se je ogrel tudi ekonomist Jože P. Damjan.
Salary cap poznajo predvsem zaprta tekmovanja v Združenih državah Amerike. Najbolj znana primera sta ameriška profesionalna košarkarska liga NBA in hokejska liga NHL, v Evropi pa ta ukrep poznajo v zaprtem razširjenem ruskem hokejskem prvenstvu oziroma ligi KHL, v nekaterih rugby tekmovanjih in nižjih nogometnih ligah. Kako funkcionira Salary cap v NBA, nam bo na kratko predstavil Jože P. Damjan.
Ravno NBA je bila prva liga, kjer je bil salary cap zapisan v kolektivno pogodbo, ki jo vsakih nekaj let obnovijo v pogajanjih med predstavniki lige in sindikatom igralcev. Pojasni Michael Leeds z univerze Temple v Pensilvaniji.
Kot rečeno, se je salary cap kasneje uveljavil tudi v preostalih velikih ameriških profesionalnih ligah, z izjemo baseballa.
O možnosti vpeljave salary capa v evropski nogomet smo govorili tudi z Dejanom Stefanovićem, predsednikom Sindikata profesionalnih* nogometašev Slovenije in članom izvršnega odbora Evropskega sindikata nogometašev Svetovne zveze nogometnih sindikatov (FIFPro)*. Doseči pa bi ga po njegovem bilo mogoče v sklopu splošne kolektivne pogodbe z nogometaši oziroma v socialnem dialogu z Evropsko komisijo in nogometnimi klubi.
Leeds meni, da bi bila vpeljava salary cap v Evropi zahtevna, a izvedljiva. Posebnost ureditve v Severni Ameriki je, da gre za zaprte lige. V evropskem nogometu temu ni tako, a Leeds doda, da vsaj neuradno in večinoma neopazno že deluje sistem neke vrste salary capa, ki to ni, ob napredovanju v višjo ali nazadovanju v nižjo ligo.
Evropski nogometni sindikat omejitvi plač sicer načelno ne nasprotuje, a ob tem nogometaši od dogovora pričakujejo tudi večjo socialno stabilnost in predvidljivost. Slednje pa si po besedah Stefanovića ne želijo sindikati klubi, ki po njegovem zavirajo dogovor.
Profesor Michael Leeds pojasni, da v Severni Ameriki salary cap deluje zaradi delitve dobička med ligo in igralci, ki ga predvideva kolektivna pogodba. Posledično na primer v NBA salary cap raste in s tem tudi plače igralcev. Dokler je temu tako, Leeds meni, da bo salary cap obstal. Če bi se trend obrnil, pa ne izključuje možnosti nasprotovanja trenutni ureditvi s strani igralcev. Vendarle so ti povezani v močne sindikate, ki so v več ligah bili pripravljeni tudi zamakniti štart sezone, če niso bili zadovoljni s ponujeno kolektivno pogodbo.
Uvedba omejitve zaslužkov pa v Evropi ni tako enostavna. Že Čeferinovega predhodnika Michela Platinija na mestu predsednika Uefe so v Bruslju opozarjali, da bi bila uvedba salary capa v nasprotju z evropsko zakonodajo. Sam pa je v pogovoru za nacionalko ob tem izrazil veliko nelagodja, saj ga politiki na drugi strani pozivajo k ukrepom in ureditvi področja finančne neenakosti.
Ko gre za skladnost salary capa z evropskim pravnim redom, pravnik s švedske univerze Umeå Johan Lindholm vidi dve ključni težavi.
Omejevanje zaslužkov bi moralo potrditi Sodišče Evropske unije, ki bi ga morali prepričati, da je salary cap upravičen, ker vsem klubom omogoča možnost tekmovanja.
Posebna ureditev ameriške zakonodaje, ki zapoveduje, da ima vsak dogovor iz kolektivne pogodbe prednost pred siceršnjo zakonsko ureditvijo, je ključna za možnost salary capa v Severni Ameriki.
Ekonomist Damjan večjih težav pri vpeljavi salary capa v evropski prostor ne vidi. Manjšo oviro bi morda lahko po njegovem predstavljali različne obdavčitve v posameznih državah.
Večji izziv v različnih davčnih in monetarnih sistemih vidi pravnik Johan Lindholm.
Stefanović ob tem opozarja, da športne organizacije, tako globalna FIFA kot evropska UEFA, nimajo pristojnosti, da same vpeljejo spremembe, še posebej, če te niso povsem v skladu z evropsko oziroma nacionalnimi zakonodajami.
Nadaljuje Johan Lindholm.
Evropska nogometna zveza že pozna nekatere mehanizme, s katerimi si prizadeva zajeziti vse večji prepad med klub. V okviru finančnega fair playa, ki je v prvi vrsti namenjen finančni nedisciplini klubov, morajo klubi od leta 2013 zasledovati tudi čim bolj izenačen proračun oziroma trošiti v sorazmerju s prihodki. Zadolžujejo se lahko v omejenem obsegu - v triletnem obdobju do 30 milijonov evrov. Predsednik Uefe Aleksander Čeferin v intervjuju za TV Slovenija.
Določbe finančnega fair playa za zdaj ne prinašajo želenega učinka. Klubi vedno znova najdejo pot, kako zaobiti pravila, na drugi strani pa tudi UEFA kršiteljem vse prevečkrat pogleda skozi prste. V takšnem okolju najbogatejši ohranjajo premoč na račun manjših klubov in tudi nogometašev, kot poudarjajo v njihovem sindikatu. FIFPro je zato leta 2015 na Evropsko komisijo vložil pritožbo zoper transferni sistem Svetovne nogometne zveze (FIFA), ki predvsem številne manj uspešne nogometaše postavlja v negotova delovna razmerja. Dejan Stefanović.
Spremembe pa je po mnenju sindikalista Stefanovića moč doseči tudi drugače.
Ko gre za prestope nogometašev, si sindikat prizadeva tudi z večjim vračanjem odškodnin v matične klube, kjer so profesionalni nogometaši naredili prve korake. Gre ponavadi za manjše sredine, ki bi jim na ta način omogočili boljši način delovanja.
Pa nazaj k salary capu. Če predvidevamo, da bi si UEFA za vzor vzela NBA, NFL, NHL in ostale, se pojavljajo tudi vprašanja glede oblike capa. NBA, kot pojasni Leeds, ima tako imenovani soft cap, ki omogoča več fleksibilnosti pri plačah. Igralci na primer lahko prejemajo višjo plačo od tiste maksimalne glede na njihove dosežke, starost in tako naprej. Prav tako ekipa lahko preseže maksimalno dovoljeno porabo, a mora v tem primeru plačati davek, imenovan luxury tax. NFL pa ima hard cap, kar pomeni, da je takšnih izjem mnogo manj.
*popravljeno.
Dodaj komentar
Komentiraj