OBJAVLJAMO TEKST V CELOTI:

Pismo podpore avtonomni tovarni ROG

Če se vprašam zakaj sem na strani tistih, ki delujejo ali pa še bodo delovali v zapuščeni bivši tovarni Rog, bi dejal takole:

Najprej moram povedati, da nisem redni obiskovalec Roga, daleč od tega, bil sem na nekaj predavanjih, ki so bila organizirana in izvedena v prostoru imenovanem Živko Skvotec in kot član diplomske komisije na ALUO sem prisostvoval dvema zagovoroma diplom, ki sta se odvila v prostorih bivše tovarne Rog. Tako, da je moj pogled na dogajanje v Rogu precej omejen, kar seveda ne pomeni, da v teh nekaj obiskih in sledenju njihovim pojavljanjem v medijih, nisem zaznal nečesa, kar bi (potencialno) lahko imenoval kot nekaj pozitivnega za nek prostor oziroma mesto.

To kar me v tovrstnem delovanju zanima in navdušuje so oblike, ki jih porajajo ravno te stiske, tako značilne za generacijo, ki jo po eni strani povzdigujemo v smislu “svet stoji na mladih” in po drugi strani kot generacijo, ki je najbolj prizadeta s strani trenutnih in izgleda še kar trajajočih neugodnih gospodarskih in političnih razmer. Iskanje prostorov za druženje in iskanje alternativnih oblik skupnega delovanja - seveda, če ne gre za danes tako opevane in samotne akcije vzpostavljanja garažnih podjetniških idej - je tu nadvse pomembno. Neformalne oblike skupnega učenja, debatiranja in predstavljanja, ki sem jim bil priča, so načini, ki sicer uhajajo in se ne vpisujejo v povsem formalizirane oblike, ki jim sledimo na za to kompetentnih inštitucijah, kar pa ne pomeni, da tovrstne prakse niso kompetentne.

Za potrebe tega kratkega pisma podpore bi poudaril ravno ta poenostavljeno rečeno “neformalizem”, kar ne pomeni, da oblike dela na teh mestih niso formalizirane. Bolje rečeno, so v obliki neprestanega formaliziranja, ki je tekoče in seveda kot take so to precej odprte forme, ki se oblikujejo v neprestanem dialogu z vsebinami, ki se poizkušajo tako ali drugače oblikovati. Žal mi je, da mestni oblastniki ne zaznajo obetavnosti ravno tovrstnih naporov. Mesto namreč ni samo povsem urejen in s strani za to kompetentnih inštitucij, reguliran sistem, v katerem so meščani in obiskovalci mesta potrošniki oziroma uporabniki uslug mesta. Aktivna mestotvornost se ne dogodi samo z obiskom volišča, temveč je mesto mnogo več. Je tudi spor idej, ki lahko sobivajo, čeprav so si še tako različne. Ganljiv video zapis obiska starejših občanov, ki živijo v neposredni soseščini Roga, priča ravno o tem. Pritožbe le teh, so se po povabilu in s strani rogovcev vodenem obisku, spremenili v bolj pozitiven odnos do delujočih v Rogu.

Da so srečanja razlik tista, ki so izjemno pomembna pri vzgoji recimo državljanstva ali aktivnega meščanstva, priča tudi aktivnost rogovcev na področju sprejemanja in integracije trenutno zelo perečega problema migrantov in beguncev. Ne glede, da niso pristojna inštitucija za to, jim to očitno zelo dobro uspeva. Učenje slovenščine in pomoč pri vzpostavljanju človeka vrednega življenja, kjer tudi naši novi sosedje, prispevajo k bogatenju kulturne raznolikosti, se v Rogu in navsezadnje tudi na Metelkovi, izkazuje kot nekaj izjemno pozitivnega, pa čeprav je za zunanjega obiskovalca to vidno le v obliki ponudbe nam tuje kulinarike.

Kar želim povedati je predvsem to, da je za delovanje mesta nadvse pomembna raznolikost mestnega habitata. Raznolikost, ki jo ponujajo tudi različne oblike bolj ali manj formaliziranega delovanja. Seveda potrebujemo varne in v naprej predvidljivo delujoče inštitucije, vendar pa nezaznava potenciala tega kar se obnaša in deluje v mestu tudi na manj predvidljiv način predstavlja siromašenje mesta, ki se s tem počasi spreminja v preprost in duhamoren, vnaprej znan delujoč stroj, kjer je le malo možnosti za presenečenja, za neznano, ki v nas budi “firbčnost” in s tem povezano afirmacijo mišljenja.

Formalizem arhitektov in njihovih naročnikov me tu nadvse čudi. “Lepo” mesto ne pomeni avtomatično lepega življenja. Okusi so nadvse različni in neupoštevanje tega pomeni prevlado enega načina, metaforično rečeno, enega sicer “lepo” oblikovanega in pokošenega travnika, ki z zatiranjem plevela, onemogoče raznolikost habitata, ki ravno v nepredvidljivosti prihajajočih oblik bogati življenje nekega mesta.

Jože Barši