V tokratni oddaji bomo še enkrat več prisluhnili nekaterim svežim izdajam, treh zvočnih umetnic, improvizatork, skladateljic, ki ustvarjajo v širokem spektru elektroakustične glasbe in kitarskih muzik.

V oddajo nas bo ponesla nova izdaja neumorne ameriške ustvarjalke claire rousay, ki je pri založbi Shelter Press letos povila mini ploščo 17 Roles (All Mapped Out). V njenem ustvarjanju preko zvoka vstopamo v njeno zmes senc lastnega vsakdana in biografije, čustveno obarvanega s sintetičnimi toni, zveni glasbil in predmetov in zasenčenimi glasovi, ki zanjo značilno spregovarjajo z vmesnega polja med razpiranjem medčloveških odnosov in lastne percepcije o sebi. To je polje skrajno osebnega, intimnega, a hkrati skozi zvok povnanjega, univerzalnega, ki lahko nagovori vsakega izmed nas. rousay v pričujoči glasbi uteleša mešanico čustveno nabitih sintetičnih zvokov, delčkov terenskih posnetkov s polja zasebnega, vsakdanjega kot koščka osebnega dnevnika in spomina, v katere se nato subtilno vpne zven godal in zamegljenih, odmevajočih kitarskih akrodov in zven harfe. Skozi to zvensko in šumečo čustveno tvarino se v spletu osebnega in intimnega ter zunanjega povnanji skrajno čustveni moment, zvenska zunanjost, bodisi v obliki naključnega vsakdanjega šuma, škrabljanja predmetov ali komponiranega zvena godal, ki obenem predstavlja protiutež, tenzijo in hkrati amplificira emocionalno raven skladbe. Obenem pa ne gre v njenem ustvarjanju spregledati tudi neke povsem zunanje sodobne komponente, ki se dotika sodobne tehnologije in našega beleženja, arhiviranja vsakdana, naših življenj v obliki audio in slikovnih zapisov, ki jih hranimo in kopičimo v nedolged, kot bi se bali lastnega spomina in akta spominjanja, ki je zasenčen, kot je zasenčen zvok v etru. To sled nam rousay hrabro razpira, beleži in poudarja v vsej krhki bolečini in lepoti skladbe 17 Rolles (All Mapped Out).

Če se v glasbi claire rousay odstirajo sledi spomina, bomo v novem delu avstralske kitaristke_sta JULIE REIDY iskali sledi tonske materije, ki se skozi akustični zven kitar in posebnih uglasitev ter tonskih relacij pretaplja v sintetični zven elektronskih tonov in odzvanja v tem pretopljenem vmesju, kjer slišimo sledi akustičnega vira v širšem harmonskem spektru zvenečih tonov in tekstur. Noto osebnega, zasebnega, intimnega pa tu dodajo terenski posnetki, nastali na vrtu, ki si ga Julia deli z drago osebo in ki predstavlja nekakšno osebno zatočišče, ljubi zasebni in intimni deljeni prostor ter aktivnost. Ta vrt je urbani vrt, vrt v Berlinu, zato vanj vdrejo tuleče sirene in drugi urbani zvoki, ki sotvorijo naša življenja. Gardening, izdana pri Longform Editions, je že druga plošča Julie Reidy letos, v kateri izrazito sledi harmonskim relacijam, le da je prva How To Spot A Rip ustvarjena z zvenom štirih neozvočenih električnih kitar. Nova plošča Reidy, ki bo nasledila zadnjo izdajo Vanish pa je nekje zaciklana v produkcijski zmešnjavi v polju mednarodnega tiskanja vinila. Na njej ustvarja samosvoj splet čudovitega zvena kitar, razpetega med folkom in repetitivnim minimalizmom, zvensko predelanim vokalom, elektronike in terenskih posnetkov. V tej sorodni maniri smo Reidy letos pri nas spoznali tudi v živo na nastopu v okrilju cikla Sonica Series, tokrat pa pokukajmo v zasedbnost njenega harmonskega vrtnarjena v skladbi Gardening, ki je na samosvoj način začasna zastanitev časa, spomina in prostora skozi harmonska odzvenevanja s šumom.

Zadnji del oddaje pa bo pripadel berlinski veteranki tamkajšnje scene improviziranih in eksperimentalnih muzik ANNETTE KREBS, ki smo jo že večkrat gostili tudi na naših odrih, še večkrat pa v tej oddaji. V zadnjih letih je ta strunarka razvila več t. i. konstrukcij, svojstvenih zvočnih asemblažov, sestavljenih iz predelanega strunskega glasbila, kovinskih plošč, mikrofonov, zvočnikov, elektronskih aparatur, posnetkov glasu in zvenečih predmetov. Ta elektroakustični asemblaž še vedno dograjuje in dekonstruira, je torej agilno tkivo, v katerem išče in ustvarja napetosti med tonom in hrupom, dejanjem in tišino, pomenom in njegovo raztopitvijo v zvok. Konstrukcija je torej sestavljanka objektov in zvočil, obenem pa tudi konkretni material, površina, trenje, udarec, vibracija in nenazadnje zvok oz. zvočni u-stroj. Letos je sama izdala ploščo Konstruktion 1 & 2/ Sah s tremi skladbami, v katerih ponovno odstira skrajno zvočno senzibilnost preko bogatih tekstur ter asemblaža zvena kovinskih zvokov, elektronskih oscilacij in modulacij, podaljšanih zvenov strun in odrezanih fragmentov govora. Ta se še najbolj poprisoti v elektroakustični skladbi Sah, nastali ob retrospektivni razstavi njenega očeta, slikarja Willija Krebsa. Z uporabo papirja, predmetov, svinčnikov in risanja se materialno direktno nanaša na likovno umetnost, a s prehodom v zvočnost preko zvočenja samega materiala in gest ustvarja tri zvočne portrete treh intervjujancev, ki govorijo o lastni izkušnji in odnosu do umetnosti in materiala. Tako je tudi govor, tako kot šelesteča površina papirja ali sledi grafita svinčnika na njem, svojstvena zvočna sled, ki se vtiskuje v šum in zven in prehaja iz pomena in podobe v zvočno kompozicijo. S sledjo zvočnih portretov Annette Krebs pa bo tja do polnoči odzvenela še ena edicija oddaje Godbeni Imperializem na valovih Radia Študent   …

Playlista:

1.) 17 ROLES (ALL MAPPED OUT)- CLAIRE ROUSAY

2.) GARDENING- JULIA REIDY

3.) SAH- ANNETTE KREBS