Hiphop je v iztekajočo se dekado zajadral po svojem najslabšem obdobju, ko je v začetku milenijske dobe izgubil na ostrini z delno naveličanostjo ter staranjem glavnih predstavnikov zlatodobnega obdobja devetdesetih let prejšnjega stoletja. V kolikor smo v prvi dekadi tisočletja zaradi pomanjkanja konkurence kot izstopajočega faktorja na sceni izpostavljali predvsem Lil Wayna, ki je nagovarjal tako komercialno publiko kot del t. i. pravovernega reperskega občinstva, je v drugem desetletju prišlo do močnega preobrata.

Od leta 2017 je v Ameriki hiphop prevzel primat rocku in postal največji glasbeni žanr čez lužo, kot ena redkih globalnih muzik pa je vsako leto zavzemal tudi večje deleže lokalnih scen. V kolikor velja prvo desetletje novega tisočletja za historično najbolj utrujeno, najmanj izstopajoče in najmanj kreativno obdobje hiphopa, je bilo drugo desetletje pravo nasprotje. Gre za statistično najbolj uspešno repersko dekado, danes se celo na ameriških prodajnih in digitalnih lestvicah redko zgodi, da vrhov lestvice ne bi predstavljali bodisi hiphoperski junaki bodisi kak križanec med hiphopom in R&B-jem. Hiphop v drugem desetletju je vseamerikaniziral hiphop, iz prejšnjih središčnih točk vzhoda, zahoda in malce juga so v tem desetletju reperji prihajali tako iz najbolj ruralnih kot najbolj urbanih delov ZDA, kot največji v svetu mainstreama pa se je pokazal kanadski reper in pevec Drake. Hiphop je postal čvrsto bistvo sodobnega mainstreama, popolnoma je prevzel sredino, na neodvisni sceni pa se je ta čas rojevala kopica različnih podžanrov, ki so tudi v smislu podtalnih, internih reperskih praks prevzeli prodajni primat in prejeli močne odzive tudi znotraj kritiške scene.

Celo založbe, ki so se rapu desetletja bolj kot ne izogibale, so pod svoje okrilje vzele reperske podtalneže. Sub Pop je predstavil neverjetno konsistenten projekt Shabazz Palaces in zasedbo clipping., Warp je v svoje vrste zvabil Dannyja Browna, multinacionalke pa so k sebi zvabila imena, kot so Action Bronson, Kendrick Lamar, Freddie Gibbs iz Madlib, Tyler, the Creator, Earl Sweatshirt, A$AP Rocky in druga. V primerjavi s prvo desetletko se je tudi v polju velikega založništva zgodil preskok, saj so bili njihovi rosterji prej sestavljeni iz povečini mainstream zvenečih izvajalcev ali tistih, ki so svoje najboljše čase že oddelali, a so imeli za seboj še vedno močno bazo fenov. Trend, ko praktično vsak pomemben podtalni preskok tako intrigira multinacionalke, da ga hočejo na vsak način tudi nekaj zase, je privedel do tega, da so založbe velikanke danes pripravljene sodelovati s celo najbolj obskurnimi reperji. Založbo Griselda je v svoje gnezdo pripeljal Eminem, reperji iz zasedbe Odd Future so pristali na multinacionalkah s svojimi mikro založbami, najvidnejša reperska založba iztekajoče se dekade - Top Dawg Entertainment - pa je do določene mere postala del Dr. Drejevega Aftermatha, sicer povezanega z Universalom oz. Republicom.

Ob vsem tem sta postali izjemno aktivni tako SoundCloud scena, ki je naplavila nekaj močnih imen, kot samozaložniška scena, znotraj katere so se znašli stalaktiti podtalnega hiphopa, kot sta Roc Marciano ali Ka, in celotni kruji, kot so Pro Era, Dreamvillovci, razpadli Odd Futurejevci in drugi. Razmaknila se je tudi scena ženskega hiphopa, ki predvsem v svetu mainstreama igra vse močnejšo vlogo. Paradni imeni nove ženske reperske elite skozi prizmo uspeha sta počasi izginjajoči Nicki Minaj in Cardi B, v podtalju pa se iskrijo Rapsody, zimzelena Jean Grae in druge.

Ponovni preporod hiphopa nam tako v tej desetletki tako idejno kot stilsko prinaša ogromno novih stvari. Pod okriljem Roca Marciana in Ka-ja se je razvila vokalna lo-fi scena brutalnih, neapologetskih uličnih reperjev, ki jo v zadnjih letih plemenitijo še Griseldaši, Mach-Hommy in drugi. Vrnili pa sta se tudi obe historično najmočnejši reperski sceni, katerih skupna točka je močan kolektivizem, ki je v začetku novega milenija povsem izpuhtel. V Los Angelesu je tako pod patronažo Top Dawga nastal izvrsten getovski kolektiv Top Dawg Entertainment, ki je osnovni postavi z Jayem Rockom, ScHoolboyem Q, Ab-Soulom in Kendrickom Lamarjem dodal še dva zanimiva reperja, najprej Isaiaha Rashada, nato pa še Reasona. Ekipa uličnih reperjev je tudi zvočno posegla po sodobnejšem zvoku, mešanici vzorčaste estetike devetdesetih na eni strani ter subovske trap estetike, ki se je v podtalju in mainstreamu dokončno razprostrla v poslednjem desetletju. Na zahodni obali je zrasel še en samosvoj kolektiv, tokrat sestavljen iz ekipe ljudi, ki prej kot nižjemu geto sloju pripadajo predmestnemu, razvajenemu, srednjemu in bogataškemu razredu. Nadeli so si ime Odd Future in nekaj let so kot ekipa pod vodstvom Tylerja, the Creatorja predstavljali brezkompromisno bogataško stran rolkarske mladine, ki zelo gradi tudi na dizajnerski in video plati in iz katere je izšel tudi resnično izjemen introvertiranec Earl Sweatshirt, ob njem pa sta si solidne kariere ustvarila tudi Hodgy Beats in Domo Genesis.

Tudi v New Yorku so se razbohotile različne ekipe. Iz A$AP Mobovje izšel A$AP Rocky, griseldaški družinski trojec tvorijo Conway The Machine, Westside Gunn in Benny The Butcher, pod imenom Beast Coast pa sta se znašli zasedbi The Underachievers in Flatbush Zombies ter kru Pro Era, katerega protagonist je Joey Bada$$. Ob vsem tem je v New Yorku svoj dom našla neformalna združba vokalnega dela lo-fipodtalnega gibanja, katerega ledino sta tlakovala stilska posebneža Roc Marciano in Ka, ki sicer izhajata iz šole devetdesetih, a jima takrat ni uspelo sestaviti resnih karier, v tem desetletju pa sta zrasla s samosvojim slogom, polnim detajlov, značilnim za čas temačnih devetdesetih iz začetka časa županovanja Giulianija. Ob vsem tem gre izpostaviti še nekaj mikro založbic, ki so še kako pomembno razmahnile kreativnost New Yorka, recimo založbo Backwoodz Studioz, iz katere izhaja enigmatični Billy Woods. Ko k temu prištejemo še uspešna povratka legendarnih A Tribe Called Quest ter De La Soul in presenetljivo dobro raztegovanje kariere Jay-Z-ja ter ponovno rojstvo El-P-ja izven razpadle založbe Def Jux, ki je sprva opozoril nase samostojno in nato še v res odmevnem duetu z južnjakom Killerjem Mikeom v projektu Run The Jewels, je jasno, da je New York po letih obrobja znova postal središče reperskega dogajanja, sploh ob dejstvu, da nekatere ulične legende, kot sta denimo Styles P ali Pharoahe Monch, kreativno ne pojenjajo, pa tudi jedro omenjenega ženskega hiphopa prihaja iz velikega jabolka.

Prebudil se je tudi Detroit, ki je po smrti J Dille izpostavil močno podtalno sceno, predočeno z Dannyjem Brownom, veteranom Royceom Da 5'9", ki je svoje najpotentnejše kompozicije in albume navrgel prav v iztekajoči se desetletki, Guiltyjem Simpsonom, Black Milkom, Boldyjem Jamesom in drugimi.

Posebno poglavje pa si zasluži dokončni pohod nove generacije traperjev, ki so v tem desetletju precej spremenili splošni pogled na hiphop. Povečini gre sicer za zelo formulaično, melodično tvorbo, v kateri pred besedila in raznolikost ali svojstvenost postavljamo nasičene zvoke hajhetov, snerov, autotjuna in edlibov, ki so jih estetsko močno izpilili Migosi in Future, a znotraj podobe trapa ali iz njegovih križancev s hiphopom se je rodila tudi plejada vrhunskih klepetačev, ki tok besed in besedila še vedno cenijo in tudi prakticirajo, glavna primera sta vsekakor Denzel Curry in Vince Staples. V polju križancev stare estetike in novejših zvočnih praks gre izpostaviti dvojec EarthGang, ki nadaljuje izročilo OutKastov, lepo podaljšano kariero Pushe T-ja, ki je v dekado krenil še kot del bratskega dvojca Clipse, pa Jay-Z-ja in Kanyeja Westa, ki promocijsko vedno najde novo nišno točko, čeprav nikoli ni bil dober reper.

V polju striktnega podtalja so poleg omenjenih lo-fijevcev (Roc Marciano, Mach-Hommy, Ka) in nekaterih, ki se še vedno ozirajo k izročilu devetdesetih (Royce Da 5'9", De La Soul, A Tribe Called Quest), desetletje zaznamovali reperski križanci iz povečini onkraj reperskega sveta, ki so jih bolj kot klasična reperska publika za svoje vzeli kritiška elita in poslušalstvo, ki sicer ne stavi toliko na besedilno stran hiphopa. Tako je veliko medijskega prostora povsem zasluženo zasedel nojzerski projekt Death Grips, kot izjemno ekspresiven repersko zanimiv projekt je svoje seme vzklil clipping., mesto pa so si hitro našli tudi Jpegmafia in eden zanimivejših reperskih projektov zadnje dvajsetletke, na efektih postavljeni Ishev projekt Shabazz Palaces.

Umaknili se niso niti nekateri starci, ki še vedno lepo peljejo svoje kariere in ostajajo konsistentni z vsakim novim projektom. Big Boi iz OutKastov, Black Thought iz The Roots, Pharoahe Monch, Scarface, Jay-Z,Styles P, E-40 in Dj Quik znajo še vedno močno presenetiti, vsaj Black Thought, Pharoahe Monch in recimo Andre 3000, ki se sicer pojavi le občasno na kakih gostovanjih, pa ob tem dokazujejo, da so še danes sposobni izjemnih presežkov, ki so lahko celo boljši kot večina njihovih znamenitih del iz časa, ko so bili na višku slave. V kontekstu vračanja starejšega zvoka se je v podtalju znova zgradila močna baza osebnejšega pristopa k hiphopu, znotraj katere se ponovno rojevajo klasične DJ/producent in emsi kombinacije, ki nam omogočajo bolj specifičen in pristen vpogled v delo reperjev.

Pretekla desetletka nam je med drugim ponudila precej novih imen, ki jih bomo še naprej vneto spremljali, poglobila je repersko širino ter izpostavila zelo zanimive male scene. Ena od teh je recimo pesniška scena, ki jo kot pravoverni primer predstavlja Milo, kot bolj reperska pa Billy Woods in Open Mike Eagle. Ponudila nam je tudi povsem razpasen in komercialno uspešen trap, ki bolj kot na vsebini gradi na formi oziroma na melodičnemu delu hiphopa, po drugi strani pa je preko Denzela Curryja, Vincea Staplesa in še koga tretjega uspela vase vskrati tudi bolj vsebinske in tehnično dovršene reperje ter predstavila precej razbohoteno podtalno trap sceno, na kateri je s svojimi ekstremizmi kreativno izstopal enigmatični Spark Master Tape. Hkrati nam druga desetletka stoletja prinaša široko paleto absolutnih povprečnežev tipa Drake ali J. Cole, ki so se izpostavili kot paradni konji sodobnega hiphopa znotraj polja komercialnega, pa tudi veliko hitro prihajajočih in izginjajočih - en ali dva hita- trepajočih reperjev. Iztekajoča se dekada je v skladu s splošnimi trendi v komercialnih vodah izpostavila tudi estetiko izklesanih moških in ženskih teles, izpiljenih piar podob ter rumenih medijskih zgodb. V kolikor je bila estetika v begije odetih klepetačev in klepetačic, pa grafitov in DJ-ev v devetdesetih in na začetku tisočletja znak hiphop subkulture, se je v komercialnem delu le-ta povsem izpela in jo furajo le še starejši ulični reperji. V kontekst zlorabe žanra tako na eni strani dobivamo razkazovanje moških in ženskih teles znotraj polja komerciale, vidno predvsem v videih, na drugi pa je vloga klasičnega DJ-ja z mainstreamizacijo v veliki meri povsem izgubila pomen. Rap je v zadnji desetletki zašel v vse pore življenja, v reklame, na koncertne odre in najvidnejše festivale, tudi kritiki so ga začeli dokončno jemati resno, za nagrado pa se zbirajo še albumi v knjižnici ameriškega kongresa, Kendrick Lamar je prejel celo Pulitzerjevo nagrado.

Za nami je pestra desetletka, ki je prinesla novo generacijo reperjev, kopico samozaložnikov, ki so se prebili na naslovnice svetovnih medijev, sceno SoundCloud reperjev in trapa, nekaj zanimivih povratkov in nekaj primerov dobre prakse z združevanjem starejših reperjev ali furanjem lastnega stila. Marciano je tako izumil povsem nov žanr, ki je lovke razprostrl tudi globalno, prebudili so se kruji, ki tako kot Wu-Tangi v devetdesetih izpostavljajo izjemne posameznike in hkrati delujejo kot celote, hiphop pa je pridobil novo neverjetno širino ...