Ja, problem si

***

Na neizprosnost dandanašnjih dnevnih novic smo navajeni tudi v avgustu, siceršnjem mesecu kislih kumaric; pričevanje o posiljevanju palestinskega ujetnika in splošnem nadaljevanju genocida, vsi tudi čakamo, kdaj se bo Iran z zavezniki maščeval za sionistične atentate; v Afriki razsajajo opičje koze, ki so našle pot tudi v Evropo; pri nas kritično primanjkuje kadra v šolstvu; vmes smo dočakali še konec olimpijskih iger, športne parade miru, kjer je genocidna država Izrael osvojila sedem kolajn. Nobena od teh novic pa ni hujša od tele, usedite se: Taylor Swift je na Dunaju odpovedala koncert.

Natančneje, zaradi teroristične grožnje so represivni organi prepovedali koncert. Taylor je nedolžna. A kakšen udarec za swiftyjevsko skupnost; solze so tekle v potokih, razočaranja so pretresala družine, moški in ženske vseh starosti so bili pobiti, prikrajšani za megalomansko ekshibicijo svoje feministične ikone. Do pobitosti potrto oboževalstvo se ni dalo – na ulicah Dunaja so organizirali spontana množična zborovanja, na katerih so grupno prepevali menda subverzivne šlagerčke te najprogresivnejše pop ikone vseh časov. Res, kje drugje kot na swiftovski ekshibiciji lahko civilizacijske inhibicije popustijo, da človek, osvobojen in emancipiran, zavriska, zakriči in zarjuje kot nekoč v zelenih prostranstvih džungle. Od Zetkin prek de Beauvoir do Swift!

No, seveda se zajebavamo, želimo pač razjasniti nekaj stvari, tudi če to pomeni spet in spet dajati prostor največji malikinji današnje pop kulture, avtorici in izvajalki glorificiranih popevk, kultni avtorici, ki je menda sama avantgarda progresivnih ljudskih bojev. Ki ima vendarle tudi pri nas dovolj liberalističnega medijskega prostora. Berite Mladino! Kakorkoli že, naša teza je kratka, preprosta in jasna, četudi nekoliko dialektična: produkt glasbene in zabavne industrije, Taylor Swift, je nasprotje od tega, za kar se prodaja. Ta prvakinja kratkih zasebnih letov je namreč, kot rečeno, s svojim likom in delom neprestano razglašana za prvoborko naprednih politik, boja za pravice žensk in drugih manjšin, je tako rekoč altruistična sveta krava. Ali zlato tele. Ali kar odrešenica človeštva.

Kar v svetu popularne kulture seveda ni nič takega. Nič nevidenega. Oboževalci in oboževalke smo pač obsedeni in nasploh malce nori. Od beatlemanije dalje je to pravzaprav precej dobro dokumentiran pojav. Fenomenologija Taylor Swift pa ima vendarle nekaj samosvojih lastnosti, ki jih bomo na kratko opredelili in pretresli. Če je bila Madonna kraljica popa, Britney Spears pop princesa, je naša Taylor – nič manj od najvplivnejše figure na planetu. Njeni politični odzivi lahko odločajo o usodi Zemlje. Napredna revolucionarka. Kako hvaležni smo ji lahko, saj lahko potemtakem lastnoročno prepreči genocid v Palestini. Najprej ga bo morala seveda še obsoditi in morda tudi, bohnedaj, bojkotirati Izrael.

Najbrž je že jasno, kam merimo: ves ta kraval okrog njene izjemnosti je bistveno kapitalistična in marketinška fetišizacija. Tudi ta ni nevidena, če spomnimo, kako je na primer kapitalizem pofetišiziral Che Guevarro z nepreglednim merchem vseh oblik. Pojav Taylor Swift lahko morda najbolje pojasnimo s filmom Barbie. No, slednji gotovo ni mislil, da ga bomo lahko uporabljali proti tako nepogrešljivim ženskam, kakršna je Taylor. Pa vendarle, tudi sam film ni imun na svojo modrost.

Namreč, na neki točki Barbie povsem pravilno ugotovi in opredeli eno od ključnih lastnosti sodobnega kapitalizma: da bi še bolj prosperiral, dobesedno posvaja protikapitalistična gesla. Prelevi se v zdravilo za bolezen, katere vzrok je. Tako je ravno dnevna morala in ideologija korporativnega kapitalizma skorajda socialistična; ni čudno, da konservativci, ki ne premislijo do konca, v liberalizmu vidijo komunizem: je za ohranjanje planeta, za zeleni prehod, za opolnomočenje manjšin, za emancipacijo žensk, za pravičnejšo družbo! Kot bistro pravi Barbie: da bi kapitalist lahko uspel, mora biti feminist.

In tako tudi Taylor. Da bi lahko zahodna glasbena diva prepričala svoje občinstvo, mora apropriirati vse parole dnevne liberalistične morale. Kar je čisto fino, progresivno swiftovsko, tudi brez dvoma se ta gesla spontano porajajo v njenem srcu, a vse to bistveno napaja in ohranja status quo ter je tako fundamentalno proti progresivni politiki. Proti ženski emancipaciji. Uspel ji je kapitalni čudež: zavirati emancipacijo s promocijo emancipacije. Vzporedne primere imamo tudi v politiki: če mesto oblasti v nekem gospostvu pač zasede ženska, to ne pomeni ničesar za žensko in splošno emancipacijo, ker pač morda še efektivneje vzdržuje nadaljevanje istega, če spomnimo na Margaret Thatcher, Hillary Clinton in seveda Kamalo Harris. To dvoličje je znano tudi v popularni kulturi; na primer franšizi Vojna zvezd ali Avatar – slednji prav kot kapitalistični konglomerat benti čez uničevalni kapitalizem, pri čemer izkorišča še staroselsko kulturo.

In ta struktura obstaja tudi v popu. Pa ni z njim nič narobe. Uf, kako je dober in paše, posebej tisti iz naših najstniških dni – kdo se ob šlagerjih iz svojih nežnejših let ne spremeni v plesočo kraljico? Vendarle pa je očitno treba malce drezniti v diskurz, ko celo odrasli ljudje, razmišljujoča kritika in menda resni mediji v neki muziki in fetišiziranem produktu vidijo več od tega, kar je. Ko nekritično nasedajo njegovi, jebiga, propagandi o ne vem kakšni subverziji, medtem ko v moralki svojega momenta zgolj reproducira pradavne vzorce, našemljene v novo modo. Kar je slej ko prej nekaj imanentnega popularni glasbi, ta afirmacija brez prave emancipatorne moči; nenazadnje je veliko ustvarjalcev precej subverzivnejših in revolucionarnejših od naše Taylor, če se spomnimo na denimo Rogerja Watersa. Njegove turneje skušajo sionistične organizacije in države že lep čas prepovedati, ker neposredno in v živo kritizira Izrael. A tudi ta neizprosna in vsebinsko povsem pravilna kritika skozi akt konzumerske pop manifestacije še vedno vztraja v strukturi ohranjanja družbenih spon in ne vodi k njihovemu rušenju, naj še tako poziva k spremembam.

Taylor Swift torej sedanjih matrik gospostva s svojo kreativnostjo ne razdira, temveč jih vzdržuje. Tudi vas lahko pomirimo, saj že razsvetljuje dalje in je svojo veliko evropsko turnejo že končala. Glede odpovedi koncerta je čutila velik strah in ogromno krivdo, da je ni videlo toliko oboževalcev in oboževalk. A dobro, da so žalovali za koncertom, ne za življenji. Preden pa swiftyji popizdite, se kar pomirite. Nihče ni rekel, da je njena muzika v kurcu. To bo tema kakšnega drugega premisleka.

Odpoved: Plešoča kraljica je Matjaž.