Neforma

Neforma

Mnenje, kolumna ali komentar
21. 2. 2018 - 14.30

NEFORMA; Zavod Sploh, Center kulture Španski borci, Ljubljana

 

Serijalka z naslovom Neforma bo letos dopolnila osem let. Osem let izigravanj, preskakovanj, preizpraševanj, premagovanj, predolgočasenj, preučevanj, prepoznavanj, prepričevanj, pre pre pre, predajanj. Kakorkoli, cikel, ki po navadi poteka vsaj enkrat mesečno, se udejanja na zelo različne načine.

V osnovi temelji na soustvarjanju trenutkov v izmenjavi glasbenikov in plesalcev. Omeniti pa gre, da Neforma začenja pri sodobnem in načeloma improviziranem, tako plesnem kot glasbenem izvajanju. Sicer poznamo baletno in klasično ter še prej folklorno, obredne plesne prakse, ki seveda temeljijo v takšni isti improvizirani izmenjavi glasbe in giba, a so venomer omejene z neke vrste koreografijo in vsaj z izvedbenimi obrazci, če ne kar s partituro. Prav v teh omejitvah tovrstna umetnost išče nove rešitve, nove razlage, nove probleme oziroma se postopoma razvija. Enako se dogaja tudi v poljih tako imenovanih sodobne glasbe in sodobnega plesa.

Katere in kje so meje znanega? Kaj so nove rešitve? Kje jih gre iskati? Kako do njih? Rečeno drugače: kaj oziroma koga naslavljamo? Zakaj in kako? Tu vstopa Neforma. Platforma, ki naj bi, sodeč po opisu, spodbujala »preverjanje lastnih principov ustvarjanja, soočenje z drugimi izvajalci, raziskavo postopkov in refleksijo, ter hkrati seznanja(la) javnost z ustvarjalnimi potenciali na omenjenih umetniških področjih«. Vse navedene postavke, z izjemo soočanja z drugimi izvajalci, so enako veljavne pri vsakem umetniškem procesu, ki mu sledi neke vrste javna predstavitev, a ključna razlika odkriva samo bistvo Neforme. Temelji pa v procesu.

Sredstvi Neforme sta namreč interakcija in improvizacija. Slednja sama pomeni proces, saj nastaja v nastajanju. Proces, katerega cilj ni znan, niti ni ključen. Proces, ki ga oblikujejo vsi, ki prisostvujejo. Dopušča provokacijo oziroma izraz tako izvajalcu kot obiskovalcu. Vključenost občinstva je pravzaprav oblikotvoren element, ki se ne izraža samo scensko – gledalci se namreč nahajajo v isti ravnini z izvajalci – temveč skozi transformacijo gledalca v akterja, voajerja, udeleženca. »Gledalec je sam hkrati del in proizvajalec procesa, ki ga želi razumeti.« Do ključnih točk razumevanja pa prihaja prav v razliki med doživetim in refleksijo, med trenutnim in domišljenim. Dvojina, torej ločenost ustvarjalcev od njihovega dela, ne obstaja. Ne opazujemo končne kreacije ali artefakta v odnosu z ustvarjalci, temveč se izvedba ustvarja in pomenljivost razkriva v trenutku dogajanja. Skozi to prizmo je Neforma vedno tudi performativna.

Tako so lahko dogodki v sklopu Neforme popolnoma bizarni, nepričakovani ali neutemeljeni, lahko pa tudi ustaljeni, delno zrežirani ali konceptualno premišljeni. Pa to niti ni pomembno. Pomen tovrstnih dogodkov je v odrazu stanja in potenciala, v vprašanjih in pomislekih, ki jih porodi, v situacijah, ki jih omogoča. Neforma je kot tisto kreativno blato, v katerem se rojevajo nove iskre za zamisli in zamirajo tiste že preigrane in odplesane. Ne le, da ponuja priložnost tako neveščim kot uveljavljenim, temveč akterje izenačuje, postavi jih v kožo drugega, uvaja občutek nedomačnosti in predvsem razkriva proces.

Oblikuje se skozi štiri tematske sklope, ki vsak na svoj način raziskujejo naravo improvizacije. Osnovni princip je dialog med dvema ustvarjalcema, ki vzpostavlja navezo med gibom in glasbo. Drugi je sklop novih srečanj z lastno presojo, ki izvajalcu, ki se je že preizkusil na Neformi, ponudi lastno, prosto izbiro novega partnerja in s tem odpira možnost bolj specifični, usmerjeni improvizaciji. Tretji princip je poskus rekonstrukcije oziroma ponovitev dotične Neforme z istimi izvajalci in isto vsebino. Le-ta se poigrava s tehnikami in prijemi pomnjenja, s spominskimi okruški in z možnostjo in nezmožnostjo ponovitve improvizacije. Četrti sklop pa vzpostavlja tehnike vpada in element presenečenja, ki od zunaj preseneti in posega v siceršnje dogajanje ter s tem predrugači kontekst in preusmeri dogajanje improvizacije.

V vseh primerih je Neforma prostor preizkušanja in preizkušnje, improviziranja in improvizacije, interaktivnosti in interakcije obenem. Njena narava je minljiva, saj je usidrana v času, prostoru in nastaja med akterji, skozi zvočno in gibalno udejanjenje. Najmanj učinka ima, kadar je izpeljana predvidljivo, načrtovano, pripravljeno, a temu se skuša izogniti. In tudi takrat so tu gledalci. Neforma je dogodek in njen cilj je preprosto, da se zgodi. 

 

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ja neforma ja. ta je pa krepka. neforma elitistične produkcije. to pa ja. v soju luči. ja. to pa.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.