Po dogodku v sklopu festivala Topografije zvoka

SKOZI LJUBEZEN, SKOZI SMRT: Eliane Radigue - Transamorem Transmortem, Klub Cankarjevega doma, 4. 10. 2018

Festival Topografije zvoka, lani podnaslovljen Konteksti, je Nina Dragičević, iniciatorka in umetniška vodja festivala, letos percipirala, sprožila, razprostrla ter podnaslovila v Postajanje Zvok. Seveda ga je – a v samem aktu poimenovanja lahko onkraj tankega sloja samoumevnosti, če želimo, beremo tudi globlje implikacije danosti, dostopa ali ne-dostopa do te za človeka konstitutivne dejavnosti. S hitrim namigom na biblijsko predzgodbo, ta hoteni ali nehoteni konstitut nekakšne deljene imaginacije, se torej vprašamo, kdo lahko in kdo ne sme poimenovati, komu je dano in komu ne, kdo je poklican in kdo ni – vprašamo se o subjektivaciji. Subjektivaciji, ki je srž naravnanosti letošnje edicije festivala, v tem kako je dojeta, motrena in izvedena prek zvoka, skozi zvok, z zvokom, v zvoku. Že v nagovoru se vzpostavi kot subjektivacija (in njene prakse), ki ne čaka na to, da kdo pokliče. Obrne se v tiste, ki so se zavestno odnosile z zvokom, ki so zvočile, ki so puščale sledi, ki puščajo sledi, sedaj – ampak temu, kar je sedaj, nujno predhodi afirmacija, da je ta subjektivacija količina z zgodovinsko ceno, težo, posledicami, ki, četudi jih ne čutiš, so tukaj, čeravno samo zato, ker so bile, ker so zvenele.

Z besedami Nine Dragičević: »[...] govora o motečnosti zvoka je precej, zdi pa se, da se pozablja na emancipatorni potencial zvočenja. Prav ta nas – morda že zaradi neizogibnosti zvočnosti – na Topografijah zvoka, pa tudi sicer, zanima. Če ga obravnavamo iz feministične perspektive, ga nemudoma prepoznamo pri zvočnih umetnicah, pri avtoricah solistkah, ki zvočnost proizvajajo v umetnosti, ki se torej naselijo v prostor in svoj obstoj napovedujejo, potrjujejo, zahtevajo, obnavljajo in za vse čase zabeležijo natanko z zvočenjem. Njihovo početje naj bo prepoznano kot zapisovanje neizbrisljive zgodovine. Zvok namreč ne izgine. Zdi se, da izgine, a ne izgine, marveč transformira prostor, po njem grafitira kot po mokrem betonu. Morda bi temu lahko rekli samointerpelacija. Prav, pa naj nihče ne kliče.«

Ob kuratorstvu ter stalnih in vsakokratnih usmeritvah Dragičević tako ne gre zgolj za ideje, da bi lahko to ali ono, temveč za realno živete količine in zaznave, ki nato sprožijo nekaj, kar bi se ne moglo primeriti, če bi lahko bilo to, lahko pa tudi kaj drugega.

Med rečmi, ki se tokrat vzdignejo in kličejo k pozornosti, je torej emancipatorni potencial zvoka, to pa v paraleli z nakazanim perpetualnim prehodom od in do doumetja, utelesitve do raztelešenja, zahtevajočim stanjem, kvaliteto postajanje-zvok, ki kot viskozni substrat, nevarna možnost in obljuba teče pod vsem. Kako daleč želimo iti, kako daleč in od česa se želimo emancipirati? Ni v potencialu, emancipatornem potencialu zvoka vsebovana tudi neka grožnja? V knjigi Slavne neznane Nina Dragičević glasbenico, skladateljico, zvočno umetnico označi kot potencialno nekoga, ki družbi predstavlja »ultimativno alianso neobvladljivega: ona je za družbo drugo, ki je spoznalo drugo, tisto drugo od življenja. Prisotnost srhljivega vedenja, ki ga ne smejo izbrisati.« Morda je lahko tisto, kar nastaja in se nam daje v poslušanje, kdaj izraženo ravno s tiste pozicije, ki je druga življenju, temu življenju, temu, kar naj bi bilo življenje – obenem pa sega po tistem absolutno drugem od življenja samega.

Obiskali smo zadnji večer festivala, javno izvedbo oziroma predvajanje kompozicije Transamorem Transmortem skladateljice Eliane Radigue.

Eliane Radigue, pionirska zvočna umetnica, radikalna sledilka lastne vizije z izjemnim opusom dolgotrajnih elektronskih kompozicij, virtuozinja mikromodulacij in posebne vrste prisluha, je leta 1973 s pomočjo trakov in analognega sintetizatorja sestavila delo Transamorem - Transmortem, ki ga je ob premiernem, po avtoričinih specifikacijah urejenem predvajanju pospremila z besedami »Pred največjim dosežkom. Pred največjo ločitvijo.« Kompozicija, ki danes velja za eno njenih najzahtevnejših, je dolgo ležala zgolj v arhivih skladateljice z izjemnim, a zaradi kopice faktorjev, med drugim tudi časovne obsežnosti njenih kompozicij, precej pozno plasiranim diskografskim opusom. Prvič je izšla leta 2011 na istoimenski plošči, odkritje tega in drugih biserov v njenih arhivih pa je rezultat zanesenjaštva njenega asistenta in pomočnika Emmanuela Holterbacha, ki je tokrat v vlogi režiserja zvoka in tehnika tudi prišel v Ljubljano, da bi bilo vse postavljeno in izvedeno po skladateljičinih navodilih, vključno z želeno odsotnostjo stolov in pozivom, naj se poslušalstvo udobno poleže v center postavitve. Tako je verjetno tudi bilo - po prijaznem nagovoru, povsem nedotaknjenem od oportunizma, izpraznjenosti in ciničnosti tega prostora in trenutka, v katerem je to delo na hitro uvedel, se je zaslišal vsaj za nekatere poznan osnovni zven 77-minutne kompozicije – kajpak pazljivo plasirane z nekakšno krožno, pleteno postavitvijo zvočnikov in, vsaj za tega poslušalca, nekoliko tišjo glasnostjo od tiste glasbene izkušnje, ki je je vajen ob zasebnem poslušanju.

A Transamorem - Transmortem je svojo prisotnost nedvomno uveljavila, uveljavila jo je njena srž – tisto, kar ni raztopljeno, megleno in zamazano, temveč se postavi kot intenziteta onkraj, ki nato od tam nekaj naredi s tem tukaj. Razveže, razprši, ločuje - »Pred največjim dosežkom. Pred največjo ločitvijo.« Kot smrt. Odpne posameznico, posameznika – ali to poskuša. Oziroma ne, kompozicija ničesar ne poskuša, poskušanje in neuspeh sta domena tiste, tistega, ki zaznava, doživlja, posluša, je deležna, deležen umetnosti muz. Samo delo pa je kot kamen, ki učinkuje, dolmen naprezanja, potiskanja, ki transmutira v transpersonalno formulo, artefakt, ki povzroča posledice. Transamorem, transmortem – skozi ljubezen, skozi smrt. Ter skozi-ljubezen, skozi-smrt - alkemična reifikacija tega potiska čez v glasbeno, zvočno delo. Delo, ki ga, če grobo poenostavimo, sestavljajo tri kontinuirane, počasi spreminjajoče se intenzitete. Nekaj nizkega, subtilno pulzirajočega; nekaj za odtenek višjega in bolj šumeče oblačnega; ter nekaj zelo visokega, skoraj-toda-ne sinusoidnega. Morda pa še to ne, morda sta tu le dve stvari, a je to enigmatična in zaskrbljujoča neenaka dvojica. Neskončno monotono in dolgo ter odvisno od povečave, ki pa ni povečevalno steklo, temveč tisto nekaj posameznice, posameznika, neskončno raznoliko in gibko. A Transamorem - Transmortem ni igra, ne glede na to, kako zelo bi vse številnejše instance želele vse kreativno, umetniško, transmutacijsko in procesualno zreducirati na ta klavrni model, to igro čudnih kompenzacijskih ogledal. Transamorem - Transmortem je delo intence in subjektivacije, nemara tudi – kasneje in ne takoj – transsubjektivacije, ki pa ne more brez tiste prve.

Holterbach je v nagovoru bežno omenil Rothka in njegove slike srednjega in poznega obdobja – kot morebitno paralelo temu, kar bomo slišali. Umesten namig, ki pa je zelo krvav. V spomin prikliče pogovor s Keithom Rowom pred kar nekaj leti, v katerem mi je razlagal, kako se je lotil nastopa v znameniti Rothkovi kapeli v Houstonu. Predvsem z obzirom na Rothkovo pozno delo je navrgel, da zaznava pravzaprav zgolj en zelo nizek ter en zelo visok ton. In tako se je tega tudi lotil, lotil vzdrževanja tega. Iti skozi ter v trajanje - vzdržati to, vzdržati delo smrti. Kaj to pomeni?

Nina Dragičević piše: »Glasbenica (zvočna umetnica) [pa] gre natanko v umetnost zvočenja, ker je to njen odboj od uničujoče fantazme, ki želi biti življenje. Ona ne eskapira, temveč transcendira. Dogodke zamenja za trajanje. Mirovanje zamenja za valovanje. Gibanje zamenja za valovanje. Antisenzibilnost golega preživetja zamenja za silno, strastno, nepopustljivo krčevito trajanje, ki je umetnost.«

Transamorem - Transmortem je s svojo naperjenostjo in prisostvovanjem naknadno doživela dodatno osmišljenje in razširitev v še enem opaznem kompozicijskem sklopu Eliane Radigue, trilogiji Trilogie de la Mort, nastali med letoma 1988 in 1993, ki je v luči bolečih izgub sina in budističnega učitelja nadalje afirmirala njeno zavezanost trajanju in potisku onkraj prek potopa v infinitezimalni ustvarjeni tukaj – v prostor, ki ga konstituira namenski zvok. Transamorem - Transmortem je ustvarjeni agens nekega spreminjanja, hkrati pa zvočna ne-podoba, poprisotenje temeljnih kvalitet, katerih temeljnost ni samovoljna ali domišljijska, temveč rezultat postavitve sebe tja, kjer je preveč mrzlo, da ne bi prišlo do spremenjenja, zato pravzaprav ni veliko tistih, ki se namenoma, vede, odpravijo tja. To se zgodi, ali pa je vsiljeno, ali pa želeno, iskano, pa ne pride, ali še kaj četrtega – vendar posledice ne izostanejo. Je hkrati obljuba glasbe in dovršitev te obljube. In o teh obljubah, vključno z ambivalentno katastrofičnim obetom transsubjektivacije, piše Alejandra Pizarnik v Obljubah glasbe tako:

»Za belim zidom sprememba pisane mavrice. Lutka v kletki ustvarja jesen. To je prebujanje darovanj. Vrt pravkar urejen, jok onkraj glasbe. In ki vedno zveni, da nihče ne bo prisostvoval gibanju rojstva, mimiki darovanj, pogovoru nje, s katero sem zvezana s to tiho, ki pravzaprav sem. In da od mene ne ostane nič drugega kot radost, za katero sem prosila, da vstopi in bilo ji je dovoljeno. Je glasba, je smrt. Je to, kar sem hotela reči v nočeh, pisanih kot barve gozda.«