Pred dobrim mesecem je v glasbeno redakcijo prineslo novico, da je javna radiotelevizija ob najnovejši spremembi programske sheme precej po tiho ukinila oddajo 33/45. Oddaja je svojo premiero doživela jeseni 2023 in naj bi koncept okvirno prevzela od Videospotnic in Aritmije, ki sta v preteklosti skrbeli, da se je na javni televiziji govorilo tudi o aktualnem urbanem glasbenem dogajanju. Ob sobotnih večerih je oddaja 33/45 v svoj polurni termin umestila več krajših intervjujev, predstavitev novih videospotov, reportažo s koncerta in komentar glasbene scene, poimenovan Senzor. Prav ta razdelek oddaje je bil tudi njen najmočnejši del, v katerem so svoje mnenje v obliki, podobni komentarju v oddaji Studio City, podajali prekaljeni poznavalci slovenske glasbene scene. Pohvale vredne so bile tudi doživete reportaže, obratno pa velja za studijske intervjuje, ki so bili precej povprečni in površinski.

Na tem mestu se bomo odmaknili od opisovanja oddaje in ocenjevanja njenih segmentov, kajti namen tega komentarja ni izpostavitev plusov in minusov formata. Oddaja je bila glede na mačehovski odnos RTV spodobna, njeni ustvarjalci pa so z osredotočanjem na mlajše izvajalce pokazali razumevanje trenutne glasbene scene. Toda ukinitev ni bila presenečenje, tudi javna televizija se namreč sooča s čedalje večjimi tržnimi pritiski. Vsaj tako si sami poskušamo pojasniti razloge za ukinitev oddaje, kakšne drugačne razlage namreč nismo zasledili.

Ob začetku naše misli pustimo za trenutek ob strani poslanstvo javnega medija, ki naj bi ponujal raznovrsten in uravnotežen program, in se osredotočimo zgolj na hladno tržno razmišljanje. Tu je v ospredju dobra stara logika ponudbe in povpraševanja, na katero se mnogi radi sklicujejo. Ko je oddaja brez velikega pompa, oglaševanja in financiranja nekaj časa umeščena v shemo, je njen finančni neuspeh seveda najlažje nonšalantno pojasniti z argumentom, da publika za takšno vrsto oddaje enostavno ne obstaja. Če ni gledalcev, potem ni oglaševalcev; zaradi tega se je torej ne izplača producirati. Zanemarimo za začetek dejstvo, da RTV ni privatna komercialna televizija, ki živi in umre ob upoštevanju želja svojih lastnikov in delničarjev, in bi kot taka morala zasledovati javni interes. Argumentu, da ciljne publike, torej predvsem mladih, televizija ne zanima, enostavno ne verjamemo.

Oddaja 33/45 ni bila zastavljena tako, da bi se osredotočala na dokumentacijo slovenske alternativne scene, temveč je predstavljala predvsem dogajanje v mainstream pop rock glasbi. V studio so vabili najbolj prepoznavne glasbenike glavnega toka – Joker Out, Mrfy, Koala Voice ... Torej ne glasbenikov in glasbenic, ki so del ožje zastavljenih alternativnih scen, temveč izvajalce, ki razprodajo Kino Šiška, Križanke in Stožice. Težko torej sprejmemo argument, da publike, ki bi želela slišati najnovejše novice in izdelke omenjenih ustvarjalcev, ni. Če takšna ciljna skupina gledalcev ne obstaja, zakaj potem RTV v zadnjih letih ponovno z vsemi močmi promovira in povzdiguje izbor za pesem Evrovizije, tako imenovano Emo? Navsezadnje so jo pred leti odpovedali in so na lastno pest izbrali Joker Out, ki so nato tisto leto na Evroviziji zastopali Slovenijo. Takrat je bilo slišati predvsem argument, da bi skupina tudi ob izvedbi Eme plebiscitarno zmagala in da zaradi tega ni bilo potrebe po organizaciji izbora. Pustimo ob strani regularnost in davkoplačevalski denar, s katerim si je skupina, ki so jo izbrali strici iz ozadja, ustvarila mednarodno kariero. Argument, da bi bend, ki privablja predvsem najstnice, po našem sklepanju eno od ciljnih skupin oddaj o pop glasbi, prepričljivo slavil po telefonskem glasovanju, se ne ujema z logiko, da mladih glasba na televiziji ne zanima.

Pomembnosti televizije se konec koncev zavedajo tudi glasbeniki mlajše generacije, ki naj bi po trditvah medijskih odločevalcev prisegali skoraj izključno na nove medije. Če mladih televizija res ne zanima, zakaj potem Cvjetićanina rinejo v vsako mladinsko oddajo in je Štras pristal na vodenje letošnje Eme? Dvomimo, da zato, ker hočejo Mrfy približati oboževalcem narodnozabavne glasbe in kičastega popa, ki naj bi glasbo stereotipno spremljali po televizijskih sprejemnikih. Na takšne izzive najbrž ne pristajata niti zaradi njihovih artističnih vrednosti – če jih kdo najde, naj nam sporoči – temveč zaradi tega, ker se zavedata, da je to dobra reklama. Glasbenikov mlajše generacije nikakor ne gre podcenjevati, ker so večinoma dovolj izurjeni v marketingu in dobro vedo, kaj jim bo določen nastop prinesel. Če bi dobili svoj prostor na televiziji, pa bi po vsej verjetnosti znali pritegniti vsaj del oboževalcev, ki polnijo njihove koncerte.

Slovenska glasbena scena se je v zadnjih petih letih vidno spremenila. Po dolgem času smo dobili izvajalce, ki so se uveljavili na dolgi rok in nadomestili pred tem več kot dvajset let prevladujoče zasedbe. Oddaja je prepoznala to spremembo in je v prvi vrsti ponujala prostor mlajši generaciji, ki se je komaj začela uveljavljati. Svojo uredniško politiko so sicer zastavili dokaj ozko, razumljivo so se osredotočili predvsem na pop rock godbo, ki je trenutno najbolj odmevna. Čeprav oddaja ni zares raziskovala glasbene pestrosti, ki jo ponuja slovenska muzika, pa je bila vseeno zastavljena dovolj fleksibilno, da smo v njej lahko videli vsaj nekaj žanrsko raznovrstne glasbe. Takšna uredniška usmeritev ni nujno napačna. Pomenila je, da so v omejenem polurnem terminu lahko predstavili večino zanimivih novih izdaj v izbranih žanrih. Za širšo usmeritev oddaje bi seveda potrebovali tako daljši termin kot več sodelavcev. Ob najnovejših imenih, ki so si v zadnjih letih priigrali mesto v slovenskem glasbenem prostoru, se je v oddaji našlo mesto tudi za njihove dobro znane predhodnike. Med drugimi za Siddharto, Zmelkoow in Niet, ki so sceni dali veliko in si zaslužijo spoštovanje. Če bi ob bok tem že uveljavljenim imenom postavili še kakšnega bolj alternativnega izvajalca, pa ni vrag, da bi se našel tudi kdo, ki bi mu bila všeč glasba Kavasutre, Svojati ali pa Moving as a Giant.

Mladi glasbeniki, ki smo jih omenjali, so si s trdim delom izborili mesto v slovenskem glasbenem prostoru in bi si zaslužili tudi televizijsko oddajo, ki bi to sceno predstavljala. RTV je to prepoznala, vendar se je nemogoče otresti občutka, da je bila oddaja potrjena s figo v žepu in že vnaprej obsojena na neuspeh. Če bi imela več podpore, bi lahko pomembno prispevala k boljšemu poznavanju glasbene industrije; prav vpogledi v zakulisje dogajanja so bili njen najzanimivejši del. Tako nadobudni glasbeniki kot tudi omenjeni izvajalci so sedaj izgubili še en medij, na katerem bi lahko predstavljali svojo glasbo. Glede na to, da velika večina slovenskih radiev deluje po principu vnaprej pripravljenih plejlist, ki so ustvarjene na dvomljive in nepregledne načine, potem res nimajo veliko prostora, kjer bi bili slišani. To še toliko bolj velja za tiste, ki se niso pripravljeni sprijazniti s kvantitativno logiko družbenih omrežij. Vsi pa dobro vemo, da je v poplavi vsebine, ki jo urejajo algoritmi, težko izstopati, ne da bi se spustili na raven senzacionalizma in osladnosti, ki privabljata klike. Z dobro zastavljenim konceptom oddaje, ki bi se zanašala na sposobne urednike in pronicljive recenzente, bi naredili nekaj dobrega za vse. Za kvalitetne izvajalce, občinstvo in tudi za ceh glasbenega novinarstva.

Naloga javnega medija je ponuditi raznovrsten politični, športni in kulturni program. To naj bi veljalo tudi za glasbo, ki pa se v zadnjih dvajsetih letih vedno znova zanaša na preverjene obraze, s čimer se kreativno vrti v začaranem krogu povprečnosti. Jezi predvsem stereotipizacija publike, ki se jo hrani z vedno istimi vsebinami. Neoliberalna miselnost je v popolnosti zajela odločevalce, ki sprejemajo programsko shemo, zmanjšanje tveganja in iskanje najmanjših skupnih imenovalcev pa je žal postalo vodilo javne televizije. Uklanjanje tako imenovani tihi večini, ki si želi poslušati samo Brendija in Modrijane, je žaljivo tako za njih kot za vse ostale. Pa, da ne bo pomote, tudi za takšno glasbo je mesto na nacionalki. Problem nastane, ker takšna mentaliteta, ki nagrajuje podobnost, katastrofalno vpliva na kvaliteto celotne slovenske glasbene scene.

Tu gre za vprašanje kure in jajca. Si večina res želi poslušati takšno glasbo in s svojimi željami poganja povpraševanje? Ali pa ji ni ponujena nobena alternativa in tako ponudba ustvarja povpraševanje? Precej enostavna je ugotovitev, da vam glasba, ki je nikoli ne boste slišali, tudi nikoli ne bo postala všeč. Naloga javnega medija pa naj bi med drugem bila tudi širjenje naše kulturne razgledanosti. Če hočejo pridobiti nove gledalce, v tem primeru mlade, jim morajo ponuditi nekaj novega in aktualnega. Popolnoma logično je, da zanimanja z njihove strani v tem trenutku ni, saj je ves program namenjen omenjeni tihi večini. S tem, ko je takšna glasba edina, ki jo lahko slišimo, pa nam lastna javna televizija oži kulturne horizonte. Glede na to, da se vedno najde dovolj denarja za produkcijo in agresivno promocijo narodnozabavnih oddaj, ki dobijo mesta v prime time terminih, pa si upamo trditi, da ni problem samo v denarju, temveč tudi v uredniški politiki. Zaskrbljujoče je predvsem sledenje kratkoročnim ciljem in večno gnanje za dobičkom. To je privedlo do produkcije tistih vsebin, ki so že dobro sprejete in imajo uveljavljene formate, s tem pa se povečuje kulturna homogenizacija. Projekt dolgoročne kultivacije kritičnih gledalcev je nacionalna televizija, kot kaže, opustila, bo pa čez kakšno desetletje zanimivo spremljati tarnanje vodilnih o tem, kako televizija nikogar več ne zanima.

Na nacionalki, ki naj bi predstavljala čim širši spekter kulture, ni prostora niti za polurno oddajo o slovenski popularni glasbi, kaj šele za njen alternativnejši odsek. Kljub nižji gledanosti se je oddaja poklopila s pomembnim ciljem javnega medija – to je bogatenje kulturnega prostora z vsebinami, ki jih sicer ne bi videli. Če bi RTV v večji meri služila javnemu interesu, ne pa zahtevam trga, bi podoben tip oddaje zagotovo dobil svoje mesto. Najlažje je reči, da nekaj ni priljubljeno in to ukiniti. Veliko težje pa je vložiti potreben trud in tudi denar za primerno promocijo in boljši razvoj dobro stoječega koncepta. Verjemite, da v Sloveniji obstaja dovolj sposobnih poznavalcev glasbene scene, ki bi lahko sodelovali pri ustvarjanju takšne oddaje. Marsikdo med njimi je svoje znanje razvil prav v Videspotnicah in Aritmiji, sedaj pa je prišel čas, da bi starejši akterji svoje znanje predali mlajšim, ki morajo biti gonilna sila poročanja o aktualni glasbeni sceni. Trenutno se jih namreč ignorira in zapostavlja, namesto da bi poskušali pridobiti nove gledalce z novimi vsebinami, pa se kot pijanec plota oklepajo preverjenih formatov, ki so jim ljubši zgolj zato, ker imajo znane in predvidljive učinke, pa čeprav proizvajajo povprečnost. Nihče se ne vpraša, kaj se bo zgodilo čez dvajset let, ko te generacije več ne bo, mlajših pa televizija ne bo zanimala, ker jim ni nikoli zares uspela približati vsebin. Pa smo spet pri neoliberalizmu in ozkoglednem zasledovanju kratkoročnih ciljev ... Še dobro, da na drugi strani ceste obstaja vsaj radio, ki zelo veliko prostora namenja slovenski glasbi.