1000 in ena noč

Mnenje, kolumna ali komentar
Anonymous
7. 9. 2021 - 14.00

Kot se spodobi, je zbiranje moči za izpeljavo dobrega starega clubbinga duševna praksa. Videz se prilagaja kvazi pripadnosti določenemu, pričakovanemu občinstvu. Po sili razmer – na voljo imam le poletno garderobo – se kot zaklad v stanovanju najdejo hlače z nekega drugega žura, pomaga pa tudi, da si s primarnim stanovalcem delim podobnosti v obliki telesa. Glasbena spremljava duhovnih vaj je – primerno kontekstu uvodnega solo vandranja – newyorški hajp-labirint vokalistov, katerih ogenj kurijo hip hop, rock in elektronske podlage. Ko smo že pri podstati, pa vsem, ki tega še niso storili, priporočam nakup mehke preproge, ki bo božala vaša stopala na dnevnosobnih plesnih ekskurzijah. Zaprtje glasbenih hramov nas bo prej ali slej spet doletelo.

Glasbeno odbito odskočno desko prevetri s spremljavo rahlega dežja podkrepljena tuga in apatična tišina družbe na mestnem avtobusu, vendar sem tukaj na dopustu in čeprav si s sopotniki ta moment delimo sivino mesta, ji bom čez nekaj dni pobegnila. A pogled se ustavi na radostnem fantu, ki kot kak nočni harlekin v kamuflaži, ovešen z verigami, nadpovprečno izstopa iz nejevolje – z njim si bova ta večer nepresenetljivo tudi delila plesišča.

Po pravici povedano je uvod v socializacijske obrede utrujajoč. Prispeš do destinacije, če si sama – kar sem –, se zavoljo družbene vključenosti napotiš proti baru, naročena pijača pa mora vsebovati procente. Hvala bogu priletim sredi koncerta, saj sem, kot me opomni notranji glas, zato tu, pokazati moram, da sem živa, odpreti moram ušesa. Zvočni radar zazna spodoben pop jazzovskih frekvenc, ki je od slednjih prevzel emotiven krznen plašč, a ga je poveznil preko izumetničenega okostja. Ti špilaš, jaz špilam, skupaj uprizarjamo še eno upedenano dogajanje v alt-kulturni soseski. Ni nam bed. Blef se nadaljuje ‒ še ena pijača. Na odru se je začela mojstrska delavnica hair flipa, pop kantavtorska kraljica ga đuska, je mladost in iskrenost, lokalna interpretacija prijetne zvočne rose in hrana nevsiljivih plejlist.

Prihod moje družbe napove čas za premik v slušateljski bar, kjer se pajkovske mreže kosajo s trimetrskim bisernim lestencem. Lepoti prostora tempo diktira kot bombaž puhast house in disco set, glasba pa efektivno zapraska v debatno mrežo in postane tretja sogovornica. Počasi naraščajoče zvočno vrtinčenje iznenada postane sipina, vzhičenost zvočnih dražljajev zahteva še, a tišina, sopotnica koncu seta, veleva premik naprej. Nočna prehrambna popotnica podmaže srečo, za en burek hoje pa pripelje do betonske cerkve, kjer techno zvonovi že bijejo h glavni maši. Sub, rakija, muzika, amen.

Klub je v bivši državni tovarni, a prostor je izbran zaradi funkcionalnosti, ne estetskosti in nikakor ne vzbudi nerganja o arhitekturni podobi, ki služi le za izživljanje estetskih fantazij alternativnosti. Stopničasti vzpon za potopitev v klubsko igrišče opravim presenetljivo elegantno in po varnostnem pregledu ‒ zaigrani kontroli torbe z lučko in pomahu z roko ‒ sem sprejeta med duhovščino. Zgornja raven, blizu obokanemu stropu in rahlo baročno kičastemu happy-go-lucky vzdušju, mi ne sede, zato pa je bolj mamljiv spust na vrt, v srednjeveško zgodbo bizarnosti.

Blope in blipe pretresa gor in dol po lestvici in DJ-a rišeta takšne zvočne linije, da jim ekvivalent najdemo le v srednjeveških upodobitvah mačk. Tako kot so umetniki karakterizirali nepokorno in egoistično naravo hodečih dlakavih krogel, sta rezidenta za rdečo nit večera – zadnje žurke serialke – izbrala neposlušnost. Motorični funk je v pogon spravil sinusoidno in pravokotno gibanje, le moje roke, najbolj nerodne mahajoče plesn okončnine, so bile deležne držanja občasne pijače.

Nekaj pomirjujočega je na tem, da te v klubih, kljub petnajstim stopinjam in vremenu neprimerni majici, grejejo drugi. Tak radiatorski organizem nastane v primeru dejanske živosti … morda bi morali uspešnost zabav meriti s količino perspiracije in ravnjo nakazanega dotika, tistega vmesnega trenutka, ko prostor, sekundo nazaj še mojega giba, zavzame drugo telo. Preveč misliti, preveč plesati. Acidovsko pozibavajoče se klasje, spet stopnice, disco polja, zdaj že zrela za žetev, ponudijo kratko, a sladko sezono malce ekspresivnejših gibalnih podvigov iz 80., kljub temu pa soglasna družna preferenca bolj zamaščene vegetacije pelje nazaj na vrt.

Najeda mi, da se je predme postavilo dvometrsko ližoče se steblo, še bolj pa mi mori dejstvo, da moje nezadovoljstvo izhaja iz nezmožnosti gledanja nastopajočih. V klubu smo del spektakla in ne vem, če si želim biti iskrena sama s sabo in si priznati vpliv, ki jo ima zagledanost v vizualno na dojemanje glasbenih strežnikov. Platonsko razmerje do slike, hitro zamenja frekvenčni adut, set se bliža h koncu in na vidiku je hudo temačen bas. Z družbo se spogledava: DJ naju šteka. A zaboga, DJ naju ne šteka, dropne tech house. Padajo rewindi, hvalnice basu, skače se čez sluzasta 2000, v 808-ke, evforičen house, nagrmaden je kaos, lom je neizbežen.

Počitniški fokus je odpovedal, kopam se v ostankih zasoplosti, ki spotaknejo vprašanja, čeprav ta priletijo v molk. Tudi s tišino je treba živeti, lahko noč.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

📍

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness