Mark Edward Smith (5. 3. 1957–24. 1. 2018)

Večer četrtega junija leta 1976 je rodil legende in za vedno spremenil pojmovanje glasbe. V mali manchestrski dvorani je pred manj kot 100-glavo publiko nastopila mlada provokativna zasedba The Sex Pistols. Kljub maloštevilni publiki je vpliv tega koncerta neizmeren in presega marsikateri največji glasbeni festival. Med stotimi prisotnimi mladeniči in mladenkami jih najdemo ducate, ki ta dan izpostavljajo kot točko preobrata v svojem življenju. Punk legende so iz občinstva spremljali bodoči člani skupin Joy Division, The Buzzcocks, Simply Red, The Smiths, Magazine, Ludus, A Certain Ration in takrat devetnajstletni Mark Edward Smith.

Za tiste, ki ne veste, kdo je Mark E. Smith, je najlažji odgovor The Fall. In za tiste, ki ne veste, kdo so The Fall, je edini pravilen odgovor na to vprašanje: Mark E. Smith.

Da pa temu velikemu imenu ne bi storili krivice, moramo naše odgovore le bolj dodelati. Mark Edward Smith je bil leta 1957 rojeni glasbenik, pevec in ne nazadnje pesnik, ki je tragično umrl prejšnji teden, 24. januarja.

Pravijo, da je meja med genijem in blaznežem tanka, Mark je dokazal, da meja ne obstaja. Svoj umetniški izraz je zgradil v neustavljivem glasbenem stroju The Fall, katerega edini ključni sestavni del je bil on sam. Mašina se je zagnala leta 1976, ko je po koncertu Pistolsov šolanje zamenjal za glasbo in z družbo treh prijateljev začel ustvarjati pod vplivi psihedelije, garažnega rocka, punka in književnosti. Že samo ime zasedbe je poklon romanu pisatelja absurda Albertu Camusu. Absurdno ime pa je napovedovalo tudi absurdno delovanje. V štiridesetih letih obstoja je pod imenom zasedbe The Fall igralo več kot šestdeset glasbenikov, ki so ustvarili neverjetno število dvaintrideset dolgometražnih albumov.

Legenda britanskega radia John Peel jih je opisal z besedami: »Vedno drugačni, vedno isti.« Za oba nasprotujoča si spektra ni skrbel nihče drug kot edini stalni član zasedbe Mark E. Smith. Pri tako strašljivo gromozanskem opusu se nam ne sme poroditi vprašanje »Kje začeti?«, le zavrteti si moramo eno od dvaintridesetih plat in slišali bomo tisto, kar je Mark Edward Smith bil – manifestacija angleške odrezavosti, humorja, cinizma in uporništva.

Pogosto hermetična besedila s slikovitimi podobami in zadirčni vokali bližje vpitju kot petju bodo govorili z vidika glasbenega izobčenca – tako asocialnega kot antisocialnega posameznika – in s stališča osebe, polne prezira do družbenega stanja. Glasba, na katero lahko ohlapno nalepimo žanrsko oznako postpunk, ne bo prijetna. Polna bo repeticij, znotraj katerih ni prostora za melodičnost. Inštrumenti ne bodo igrani, temveč zlorabljeni. To sta zvok in podoba dvaintridesetih delčkov Markove notranjosti, njegovega življenja.

Vsa ta zapuščina ne bi obstajala brez njegove nore produktivnosti in kompleksne, zahtevne osebnosti. Oboje je podžigal z alkoholom in drogami, kar ga je tudi pahnilo v bolezensko stanje. Kljub slabemu zdravju je lansko leto z The Fall izdal album in se podal na turnejo, čeprav je ta ponekod terjala nastop v invalidskem vozičku. Žal njegova trma in vztrajnost nista prevladali tudi nad minljivostjo življenja, bo pa to uspelo njegovi glasbi. Hvala zanjo! Kot se je leta 1979 v pesmi izrazil sam:

»When I'm dead and gone
My vibrations will live on
In vibes on vinyl through the years
People will dance to my waves«.

– Mark E. Smith; Psykick Dance Hall, 1979