BJÖRK: Vulnicura Live

Recenzija izdelka
16. 12. 2015 - 23.00

One Little Indian, 2015

 

Specifična vseobsegajočnost in izrazna razkošnost, s katerima je islandska muza postopala med množicami zagretih sledilcev in občasnih simpatizerjev, sta z letošnjim projektom  Vulnicura drzno razvodeneli v čutni minimalizem. Njene sicer neizbrisljive vokalne poteze so bile položene na mehke blazine nevsiljivih oz. že komaj znatnih godalnih aranžmajev, ki jih je gostujoči glasbenik Arca dopolnil s sintetičnimi zvočnimi niansami. Dozdevno ravnodušen odzven plošče se zalomi nekje na točki, kjer poslušalec prične prepoznavati ustvarjalčino ranljivost. Plat, pri kateri je osebna prizadetost bila prehuda, da bi ustvarjalka videla smisel v uniformnem  prepletu soničnih ekplozij in milozvočij. Ravno tega smo bili vajeni iz njenega dotedanjega udejstvovanja in mogoče je ravno ta izpad iz rutine, pa če si to upamo priznati ali ne, še kako dobrodošel. S tem je pokazala še eno dimenzijo svojega kreativnega duha. V boju z bolečino se je zavila v tišino, šepet in instrumentalno zadržanost.

Sanjavi slavospevi naravi, ki jih ni umanjkalo na predhodnemu projektu Biophilia, so bili na novi plošči Vulnicura nadomeščeni s tihim samookrevanjem po boleči čustveni izkušnji. Slednje je Björk izvedla tako ganljivo, da se na trenutke zdi, kot da bi plošča žalovala sama nad sabo. Protagonistka se na eni strani bori proti čustveni stagnaciji, na drugi pa proti optimistični naravnanosti. 

Ta bridkost ni bila ujeta le v studijski različici plošče, temveč tudi kasneje na sledeči turneji. S slednje sta bili posneti dve koncertni kompilaciji. Sprva je izšla plošča Vulnicura Strings, na kateri lahko prisluhnemu njenemu nastopu v Carnegie Hallu v New Yorku, kjer se ji je pridružil petnajstčlanski godalni orkester Alarm Will Sound. Naslednji projekt, ki je imel zelo omejeno naklado, je bil Vulnicura Live, ki mu bomo prisluhnili v nocojšnji oddaji. Ravno tako kot pri studijskemu izvodu, sta se tudi pri produkciji žive plošče avtorici pridružila še venezuelski zvočni manipulator in producent Arca ter britanski glasbenik The Haxan Cloak.

Tako kot pri Vulnicura Strings, tudi pri Vulnicura Live v začetnem delu koncerta prednjačijo skladbe z nove plošče. Na plošči Vulnicura Live si skladbe sledijo po istem zaporedju kot na studijski verziji, ob menjavi zgoščenke ali LP-jke pa lahko prisluhnemo zgodnejšemu repertoarju, ki v tokratni izvedbi nekako ni izstopal iz tihega nabora. S koncertne verzije lahko prisluhnemo skladbam Come to Me z njenega prvenca, z albuma Homogenic si je avtorica izbrala skladbo All Neon Like, s sledečega albuma Vespertine se je odločila za skladbo Undo, z albuma Volta pa za skladbi I See Who You Are in Wanderlust. 

Prvotni karakter omenjenih skladb je bistro stopila z novejšim materialom, zaradi česar poslušalec ni prežet z mislijo, da bi kronološko pohajkoval po njeni diskografiji. Kot je značilno za Björk, se tudi tokratni vtis s koncerta močno ujema z občutji, s katerimi se poslušalec srečuje na studijski plošči. Koncertna različica tako ni nič bolj vedra ali glasnejša od studijske, na kar bi pogosto pomislili ob kakšnih drugih priložnostih z drugimi ustvarjalci. 

Björk je svojo oluščeno in surovo impresijo raztegnila, ne pa tudi dodatno preglasila. Minimalni optimizem, ki je bil izražen na koncertih v letošnji turneji, so izražale kompozicije s predhodnih plošč. S sklepnim dvojcem, sestavljenim iz skladb Mutual Core, ki jo najdemo na albumu Biophilia, in novejše Mouth Mantra, pa si je Björk v medlem upanju privoščila ponovno čakati na povratek radosti, ki ji jo je življenje pred kratkim izmaknilo.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.