Street 13/Martin's Garage, 2016

Okej. Vsi, ki me dobro poznajo, vedo, da sem velika jokica. V svojo obrambo naj povem, da je to podedovano ... vsaj mislim. Ne jokam sicer čisto za vsako figo, ampak za vsako drugo ali tretjo. Recimo: ko sem žalostna ali pa zelo srečna ali ko me nekaj globoko gane. Ali pa denimo takrat, ko slišim pesem Insane od Eightbomb. Ta me vedno zelo, zelo gane. Če že ne privrejo solze, pa me vsaj pošteno stisne v prsih. Nekatere pesmi pač imajo tako moč. In ko sem od izdajatelja izvedela, da se obeta izdaja live koncerta Eightbomb iz kluba De Melkbus v Dordrechtu na Nizozemskem, sem vedela, da pisanje tega prispevka ne bo ravno mačji kašelj. Da povsem brez pomoči papirnatih robcev ne bo šlo. Zakaj?! No, malo seveda zaradi tega, ker sem pričakovala Insane na plošči, še bolj pa zato ker gre za neke vrste posthumno zapuščino njihovega kitarista Louja Jordaana.

Verjamem, da preostali fantje iz Eightbomb ne bodo zamerili, da je v tem uvodu Lou malo bolj izpostavljen. Bolje vpeljani v rockabilly sceno veste, da je Louja lani pri sedeminštiridesetih letih izdalo srce. Zaradi tega ima danes predstavljani CD še toliko močnejšo simbolično vrednost. Ne samo kot album, ki prinaša rockabilly glasbo, kar je v Sloveniji velika redkost, ampak tudi kot album, ki posthumno še enkrat potrjuje in izpolnjuje Loujevo izjavo, zapisano tudi na samem albmu: »Moj življenjski cilj je biti ponosen na karkoli bom počel v svojem življenju in pri tem povzročati veliko hrupa!«

In kaj ima moja jokavost z vsem tem, se sedaj sprašujete. Nekaj malega pa že. Nedavno smo bili priča več zvezdniškim smrtim in ljudje, ki umrlih niti poznali niso, so zganjali  histerije, kot da je konec sveta. Ko človeka osebno poznaš, pa je to čisto druga, veliko globlja dimenzija. Sploh če imaš same pozitivne spomine. In kdor je Louja poznal, jih vsekakor mora imeti. Vedno nasmejan, dobrovoljen in prijazen. Pa dober kitarist in kontrabasist. Človek, ki je pomembno prispeval k formaciji slovenske rockabilly in psychobilly scene, kot jo imamo danes. Ok, še zmerom je majhna, ampak vsaj obstaja. A Eightbomb seveda ni bil samo Lou. Eightbomb so še Jure, Matevž in Urban. In v tej postavi, še kot kvartet, so predlani v Nizozemskem klubu Melkbus posneli živi album Live at Melkbus.

Melkbus je majhen klub, skrit za živo mejo. Tako majhen, da ga je menda prav težko najti. Zato tudi prostor za nastope ni prav velik. Menda bolj spominja na dnevno sobo kot koncertni prostor. Zato pa kot tak ponuja prijeten, domačen in topel ambient. In menda snemajo vse koncerte. Tako so posneli tudi Eightbomb. Samo kaj, ko ti tega sploh niso vedeli. Ja, prav ste slišali. Bend o tem ni bil obveščen oziroma niso bile obveščene tri četrtine benda, Nizozemec Lou pa je bil s tem seznanjen, vendar se je skupaj z lastnikom kluba Markom odločil, da preostalim tega ne pove, in tako je nastal pričujoči, s snemalno tremo neobremenjen, avtentičen posnetek, na katerem je bend to, kar je. Brez pretvarjanja, potvarjanja in prilagajanja snemanju.

Na albumu Live at Melkbus se je znašlo šetnajst pesmi, čeprav je bilo menda posnetih veliko več. In ne boste verjeli! Insane ni na njem! Pa sem prihranila kakšno solzico in robec! So pa zato na njem tiste, ki so lep prikaz tega, kar je v zadnjih letih nastalo iz Eightbomb. Najodličnejša slovenska rockabilly  zasedba in zastavonoše tega žanra pri nas. Odlične avtorske skladbe in nekaj po njihovo izvedenih priredb so podprte s strumnim Urbanovim standup bobnanjem in Matevževim ritmičnim slapanjem po kontrabasu, ki fascinirata s svojo preciznostjo in nepojemljivo močjo. Kot taka tvorita super podlago za preplet drznih Loujevih solo vložkov, ki vskočijo malo tu, malo tam, žonglirajo s toni in jih včasih v razsekanih, včasih v valujočih krivuljah peljejo čez melodije ritem kitare. Bohotijo se v momentih brez vokala in rahlo stopajo v ozadje, ko »slovenski Elvis« Jure s svojim žametnim glasom »pripoveduje« zgode in nezgode z rockabilly tematiko – o ljubezni, glasbi, avtomobilih. In ko smo že pri avtomobilih. Upam, da fantje ne vozijo tako, kot igrajo. Zavoljo njihove varnosti. Za našo varnost na koncertih pa naj jih kar nič ne skrbi. Kaj je ena malo pohojena noga in kakšen sunek v rebra v primerjavi z užitkom, ki ga človek dobi iz energičnega, brezkompromisno odigranega koncerta, v katerega je bend vložil vso svojo bit? Edino, kar pogrešam, je kakšen bobnarski ali slap solo po kontrabasu več. Ali pa kakšna sluzasta rockabilly baladica. Da bom imela boljši izgovor za vse te robce, ki zdaj ležijo okrog mene.

Kaj naj rečem, Lou?! Definitivno si lahko ponosen na hrup, ki si ga s svojimi »sotrpini« zganjal po svetu. Boljši spomenik, kot je Live at Melkbus, bi si težko postavil.