Đez pri koritu: Mario Rechtern, Linda Sharrock, Jošt Drašler in Vid Drašler

Đez pri koritu: Mario Rechtern, Linda Sharrock, Jošt Drašler in Vid Drašler

Recenzija dogodka
23. 1. 2015 - 16.00

Menza pri koritu, 22. 1. 2015

 

Četrtkov koncert Đeza pri koritu je zaznamovala dinamična zasedba štirih improvizatorjev. Polovica prihaja iz domačih krajev, to sta Vid in Jošt Drašler za bobni in kontrabasom. Preostala, nekoliko izkušenejša, člana zasedbe sta se nam predstavila pod imeni Mario Rechtern in Linda Sharrock, na saksofonu in s petjem.

Kljub relativno tihi prezenci na sceni avantgardnega jazza imata oba, Mario Rechtern in Linda Sharrock, že kar nekaj kilometrine v svoji karieri, njuni začetki pa segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Mario, ki je glasbeno kariero začel z violino in klarinetom na solnograškem Mozarteumu, je kmalu na skrivaj začel vaditi tudi saksofon, nad katerim njegovi starši niso bili navdušeni. V svojih dvajsetih letih je že koncertiral s sorodno mislečimi jazz simpatizerji in s svojimi glasnimi nastopi predhodno zapiral lokalne klube zaradi policijske intervencije. Linda Sharrock svojo glasbeno pot ravno tako začenja v otroštvu, ko je pela v cerkvenih zborih. Njen interes za folk in jazz glasbo jo je popeljal v študij umetnosti, ki jo je tudi približal k avantgardnemu jazzu, takrat še v svojih zgodnjih oblikah. Po uglednem številu znanih imen, s katerimi je sodelovala v Ameriki, se je v poznih sedemdesetih preselila na Dunaj, kjer je nadaljevala svojo glasbeno pot. 

Duet energičnega saksofonista in večplastne vokalistke je že sam po sebi zalogaj za marsikaterega poslušalca, a sta brata Drašler vseeno našla prostor za svoj doprinos k skupni zvočni sliki. Na koncertu je poleg vokalistke v ospredje presenetljivo segal bobnar Vid Drašler, ki je s svojimi natančno odmerjenimi izrazi skrbel za osredotočeno napetost in bolj sproščujočo odprtost dežja činel, kadar se mu je to zazdelo primerno. In medtem ko sta kontrabas in saksofon enkrat sočasno, drugič izmenično, skrbela za barvitost znotraj skladb, se je vokalistka z glasom počasi vlekla po svojem širokem frekvenčnem razponu. Vlečenje glasu je bilo v primerjavi z ostalim instrumentalnim vrvežem dokaj monotono in fiksirano okoli določene višine. Kljub navidezni statičnosti glas pa je bilo znotraj njega lahko slišati nemir in nekakšno nestabilnost. Pevka je večkrat svoje tuljenje začela zelo nizko in nato počasi odpirala višje zvene svojega glasu. Pri petju si je pomagala z različnim odpiranjem ust, kar je privedlo do zanimive meje njenega glasu, kjer se je ta začel drobiti. Poleg razcefranih obrobij njenega petja se je tudi veliko gibala po frekvencah saksofona, s katerim sta se nekajkrat za hip ujela v sozvočju, dokler ni eden od njiju zopet odtaval.

Pevka je bila s svojim glasom nedvomno cel večer v središču pozornosti, deloma zaradi evolucijskega naravnanja človekove pozornosti na človeški glas, deloma zaradi svojega nastopa iz invalidskega vozička, predvsem pa zaradi svojega vseprisotnega premikanja po svojem vokalnem razponu. Ne glede na hitrost ali glasnost banda, ki je bil z njo na odru, je bilo v vsaki skladbi slišati njen doprinos bolje kot ostale člane zasedbe. To pa je izkušnjo naredilo tudi malce težje prebavljivo, kot bi bila sicer. Glas, čeprav je zvenel frekvenčno široko, je na trenutke izpadel vseeno malo monoton. Pri pevki in njenem glasu je bilo slišati nekakšno nesoglasje pri svojem obstoju in bolečino, ki jo nosi s seboj. Podobno kot pri zgodnjih blues pevcih, ki so se občinstvu razgalili z vsemi napakami in s svojo nezavidljivo življenjsko zgodbo, je pevka sedela na odru in brez besed počasi zavijala s svojim tulečim glasom. Na trenutke šokantno iskren nastop dodatno preseneti dejstvo, da je pevka pred nekaj leti preživela kap, kar je tudi razlog za njen invalidski voziček in neverbalno petje. Kljub bolečini, ki jo je bilo lahko slišati v njenem petju, pa se je ob navdušenem aplavzu pri koncu skladb, vseeno na kratko nasmehnila, kar je za hip ublažilo težko realnost, ki jo je sporočal nastop te zasedbe.

Zanimivo je bilo poslušati, kako se je instrumentalni del zasedbe odzival na pevkino skoraj statično prisotnost. Pod plastjo nemira se je skrival pester nabor bobnarskih akrobacij, preplet harmonij in zmernih atonalnih odvodov basista ter saksofonista. Poleg klasične baterije bobnov je Vid Drašler pogosto posegel še po zvenečih posodah in na stojalu obešenimi ključi, vsak s svojim cingljajočim šarmom. Prav tako je saksofonist pokazal del svoje multiinstrumentalistične plati, ko je nekajkrat prijel za nekakšno arhaično verzijo godala.

Koncert, ki se je napovedoval kot združenje moči improvizatorjev iz različnih svetov v svobodnjaški kvartet, je po koncu nastopa pustil okus mešanice, v nočno nebo ozirajočega se avantgardnega jazza in prizemljenega bluesa z vsemi svojimi človeškimi napakami. Ambiciozno zastavljena in konfliktna mešanica je uspela, čeprav so bili trenutki oddiha od težke tematike trpljenja Sharrockinega glasu redki.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness