15. obletnica KUD Zvočni izviri: Zlatko Kaučič Kombo

15. obletnica KUD Zvočni izviri: Zlatko Kaučič Kombo

Recenzija dogodka
17. 10. 2017 - 17.30

Kino Šiška, 11. 10. 2017
* foto: Urška Boljkovac/Kino ŠIška

 

V četrtek je naše radovedno napajanje z novimi projekti Zlatka Kaučiča dopolnila še obeležitev njegovega društva in posredno tudi založbe KUD Zvočni izviri. Beseda o dometu Kaučičeve šole in njegovih glasbenih zapisov v sklopu Kuda se je že davno razširila širom Slovenije, seveda pa sega tudi onkraj naše meje. Predvsem z rednimi uspešnimi predstavitvami v živo na festivalih in klubih v sosednji, prav tako improviziranim godbam naklonjeni Italiji, so se Kaučič in njegovi izbranci v sklopu Kombov verjetno že zasidrali v reden repertoar ljubiteljev prosto improviziranih muzik. Mej pa Kaučič očitno ne podira zgolj v mednarodnem dometu, temveč tudi v žanrski prevetritvi, posebnem odprtem tako kolektivnem kot individualnem izobraževanju svojih vajencev ter nenazadnje tudi neprestanem urjenju potencialov in zadajanju izzivov lastnim zmožnostim. Zadnji primer te pohvalne aktivnosti je zabeležil skupaj s Kombom B in reinterpretacijo del Theloniousa Monka, ki so bile nedvomno highlight tokratnega večera v Kinu Šiška, kot so tudi prispevek k enemu najboljših albumov projekta Kombo nasploh.

Seveda veliko zaslug za prijetno beleženje obletnice dolgujemo tudi mlajši generaciji Kaučičeve šole Kombu C, ki nas je uvedla v četrtkov večer. Sestavljajo jo Ajk Vremec in Anton Lorenzutti na električnih kitarah, Robi Erzetič in Tomi Novak na bobnih ter Mimi Vremec na električnem basu, katerih starost sega od dvanajst let in pol do zgodnjih dvajsetih. Kljub relativni mladosti so prikazali zavidljive rezultate križišča glasbenega usposabljanja in individualnih rockovskih žanrskih preferenc. Razen mladostniških napak ob vstopanjih v komade, ki so bila gotovo bolj posledica sproščenega sprenevedanja kot kakršnegakoli neznanja, so prikazali čudovit suveren nastop, ki ni zasegel zgolj naše slušne pozornosti, temveč je v gibanje vabil celotno telo. V primeru drugačnega koncertnega prizorišča bi se verjetno večina s stolov nemudoma premaknila direktno pod oder. Je pa res, da v njihovo rockovsko dirjanje ključno posega Kaučičeva dirigentska taktirka, ki vnaša pomembne specifike v zvočno zaporedje in splošno zvočno podobo skladb. V tem pogledu za celostno zaobjetje izkušnja terja podrobno, a vseeno lahkotno spremljanje koncertnega poteka in ne zgolj žurersko predajanje.

Med samimi skladbami je Kaučič na račun tako svojih učencev kot naslovov komadov hudomušno povezoval prvi del večera, ki je rahljal morebitno predvideno napetost mladih na odru kot maloštevilne publike. Iz njegovega odnosa do učencev razpoznamo ne zgolj mentorski element, temveč tudi prijateljsko ali morda celo vzgojno figuro. Precej bolj resno pa se je brez pavze odvil drugi del prazničnega večera, to je predstavitev albuma Rock Mi Monk Komba B. Tega sta za ta večer predstavljala bobnarja in tolkalista Urban Kušar in Žiga Ipavec, Peter Kastrin in Jan Jarni na električnih kitarah, Matjaž Bajc na kontrabasu in električnem basu ter Jure Boršič na alt saksofonu. Poseben gost večera, ki se pojavi tudi na albumu, je bil zvočni kuhar Boštjan Simon na saksofonu in efektih.

Kombo B je skladbe odigral tako, kot si sledijo na albumu, med njimi pa se zasedba, kljub ploskanju, ki je hotelo poudariti vmesno navdušenje publike, ni ustavljala, temveč je odločno, brez presledkov odigrala koncert. Med samo izvedbo se je na platnu za glasbeniki ravno prav vpadljivo razprostirala projekcija Špele Lutman, ki je temeljila na video posnetkih Monka. Kot na plati so pričeli s spustom nekaj desetsekundnega zvočnega segmenta Monkove skladbe Skippy oziroma Skippy Suite, ki so jo nato v živo z inštrumenti prevzeli člani Komba B. Gre za najbolj atraktivno zvočno izraznost tako na plati kot v živi izvedbi, ki se vije čez reinterpretacijo osnovnih glasbenih tem in se spusti v eksperimentalne močvirnate seanse s poudarki na različnih kombinacijah inštrumentov, te pa spremlja raznoliko elektronsko podlaganje. Bobnarska sekcija je uspešno manevrirala med svojim osnovnim setom in rekviziti za ustvarjanje specifične detajlnosti, kot so koralde, kamen, les in pločevina. Strunska glasbila in trobila so se vključevala s fascinantnimi in večkrat netuzemskimi zvoki, ki jih ne bi pripisali kitari, basu in saksofonu - skratka noise in improvizacija na vrhuncu kreative, ki jo kalijo člani Komba B. Po približno polurni Skippy Suite so si po vrsti sledile še preostale pretežno živahno rockovske skladbe z albuma. Te so pokazale njihovo skupinsko ubranost kot kvaliteto posamičnih glasbenikov z enakovrednimi solažami. Dejavnost na odru je narekovalo Kaučičevo usmerjanje vse do končne dubovske skladbe Round Midnight, med katero je predstavil nastopajoče varovance, ki smo se jim končno lahko poklonili z bučnim odobravanjem. Kljub maloštevinim obiskovalcem je verjeti, da so z zadovoljstvom obeležili 15 let Kuda Zvočni izviri.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness