Black String @ Druga Godba

Black String @ Druga Godba

Recenzija dogodka
28. 5. 2017 - 16.10

Menza pri koritu, 26.5.2017

Na drugi dan letošnje edicije festivala Druga godba so nas organizatorji pogostili tudi z glasbo vzhodnjaškega okusa. Tako smo po nedavnem obisku Jambinai tokrat izkusili še eno južno korejsko skupino. Na ta večer nam je namreč začimbe tradicionalne kulinarike dostavila štiričlanska zasedba Black String. Nedavni obisk Jambinai nas po mnenju Sare Šabjan ni pustil ravnodušnih ... Ali so precej bolj tradicionalni Black String dosegli isto mero vzklikajočih decibelov, pa bomo izvedeli v sledeči recenziji.  

Festival Druga godba se ovija okoli predstavljanja drugačnosti. Pred odhodom na prizorišča Metelkove smo tako v prostorih Kina Šiška že izkusili nastop norveške art-pop pevke Jenny Hval ter malo bolj energičen fusion afriških tradicij in zahodnjaške elektronike s skupino Kondi Band. Mogoče nas je predvsem dolgočasen in enoličen nastop omenjene Norvežanke pustil navdane z občutkom stalnega zehanja, in sicer takšnega, da nam niti energični ritmi Kondi Banda niso pomagali otresti se ravnodušnosti ob začetku tokratnega večera.  

A, kot pravijo: konec dober, vse dobro. Nekaj minut po polnoči se je na odru Menze pri koritu znašla zasedba Black String. Ta precej neznana skupina sicer deluje že od leta 2011, a svoj prvenec Mask Dance so svetu predstavili komaj prejšnje leto. Za tokratno priložnost pa so Black String omenjeni album odigrali še občinstvu letošnje Druge godbe. Že ob prvih disonančnih tonih, ki so se mešali z zvoki tolkal, pa tradicionalnega inštrumenta geomunga in odmevne električne kitare, nam je bilo jasno, da je primerjanje te godbe z glasbo zasedbe Jambinai pravzaprav smešno. Uvodna Seven Beats in ostale skladbe ne temeljijo na zmesi post-rock nabijanja in tradicionalnih estetik. Black String se izkažejo za bolj subtilne. Njihov karakter poustvarjanja in dojemanja tradicionalne glasbe ne temelji na grajenju dinamičnega seta, v katerem bi se roj šumeče artilerije spopadal z mehkejšimi zvoki tradicionalne municije, temveč svoj načrt glasbenega izraza strogo vleče iz ustvarjanja atmosfere. Tako smo skozi set Mask Dance simbolično zaplesali skozi mistični gozd korejskega polotoka, v katerem nas je zvok procesirane bambusove flavte obdržal v meditativnem transu. Potrebno pa je reči, da se Black String ne zanašajo na prijetno new-age meditacijo, saj njihova na trenutke zveni precej bolj temačno, hladno in občasno celo nasilno. Pentatonične in tradicionalne lestvice, ki se skozi njihovo z jazzom inspirirano glasbo tako rekoč tepejo v oblikovanju harmonije, so marsikaterega poslušalca pustile ujetega na robovih temne strani korejske mitologije. Takšen duh glasbe pa je lahko deloval tudi precej ironično, denimo v trenutku, ko je vodja skupine, virtuozinja korejske tradicionalne glasbe Yoon Jeong Heo, sramežljivo predstavila pot njihovega glasbenega ustvarjanja. Tak kontrast je bil vreden le nasmeška na obrazu. 

Pomembno je omeniti tudi, da je vsak član zasedbe očitno šolan ali pa zelo izkušen v igranju svojega inštrumenta, saj je bil vsak ton odigran izredno natančno v smislu intonacije in dinamike. Tovrstna popolnost lahko morda na trenutke deluje sterilno in vzbudi dvom v pristnost poustvarjene atmosfere. Vendar je bila ta dovolj močna, da so Black String oder zapustili ob zvokih navdušenja v prostoru, s tem pa dokazali, da so azijski pridihi na eventinkah takšnih festivalov še kako zaželeni.  

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.