Dayglo Abortions, Scheisse Minnelli, Final Approach

Recenzija dogodka
16. 5. 2012 - 16.00

Za maj je znano, da ima nepredvidljivo muhasto vreme in nevšečnosti, kot so prehladi in čudno počutje, so skorajda  neizbežni, poleg tega pa je večina rastlin v cvetu, tako da  tisti, ki so na to občutljivi, še bolj trpijo. Ljubljanska koncertna ponudba pač ni nepredvidljiva, saj je kot vedno nasičena s koncerti in nihče ne more govoriti, da trpi za pomanjkanjem koncertov.

Dirty Skunks so organizirali zanimiv večer, kjer so nastopili Dayglo Abortions iz Kanade, Scheisse Minelli iz Nemčije in domači Final Approach. Dogodek se je zgodil na Metelkovi v klubu Channel Zero in kot je značilno za koncerte, ki jih prirejata Dihurčka, se je vse skupaj začelo relativno zgodaj, že ob devetih zvečer.

Prvi so nastopili dečki iz Krškega, ki imajo v žepu svežo izdajo, in sicer novi CD z naslovom Discover Hate. To je njihova prva prava izdaja po sedmih letih, kar pomeni, da sem z zanimanjem in navdušenjem pričakoval njihov nastop. Final Approach ne potrebujejo posebne predstavitve. Splošno je znano, da so pristaši starošolskega HC-ja, še posebej tistega, ki je prosperiral v osemdesetih v ZDA. Na prvo žogo lahko rečem, da novi komadi ne predstavljajo nobenega presenečenja in Final Approach nadaljujejo s svojim preverjenim stilom. Opazijo pa se nekatere razlike oziroma nadgradnje; vokal je na momente bolj melodičen, kar je zelo pozitivna zadeva, saj ni več toliko tipičnega monotonega petja. Na trenutke je zavijanje z glasom spominjalo na stil petja, kot ga je imel Ray Cappo iz zasedbe Youth Of Today. Kitarski rifi so na novih komadih malenkost bolj melodični, ampak še vedno ne odstopajo od old school HC riffov. Skratka novi komadi so dobri v živo, seveda pa niso pozabili na stare hite iz prvenca Lost Youth. Žal je bila publika zelo statična in v ozadju, kar pa naredi nastop Final Approach manj zanimiv in bistveno manj zabaven. Pač brez „sing-alongov“, „circle pit-ov“ in „stage dive-ov“ to ni to. Vseeno so dečki dali vse od sebe in jih je treba pohvaliti, edino predolge pavze med komadi so prekinjale vzdušje.

Sledili so nemški Scheisse Minelli, ki preigravajo hitri in dokaj melodični hardcore punk. Treba je reči, da so kar solidni glasbeniki, saj sta tako kitarist in basist servirala zanimive in tehnično dodelane kitarske linije. Tudi bobnar je bil nadpovprečno tehnično izurjen za bend takšnega žanra, žal pa ostaja grenak priokus; najprej, ker so igrali predolgo, skoraj eno uro! HC bendi morajo pokazati, kaj znajo v dobrih dvajsetih minutah, v nasprotnem primeru se začne vse vleči in ponavljati. Druga stvar, ki me ni preveč navdušila, so bila dokaj povprečna besedila benda, ki so govorila pretežno o pitju alkohola, uživanju drog, skejtanju ter o podobnih demencah. Seveda vsakemu svoje in čisto prav je, da obstaja bend, ki se rad zabava na odru in ni še eden  tipičnih politično korektnih punk bendov.

Zvezde večera so bile legende kanadske punk scene Dayglo Abortions. Bend obstaja od davnega leta 1979, sicer je zdaj v bendu le eden od treh originalnih članov. Njihov nastop se je začel zelo solidno in obetavno, saj so si komadi sledili eden za drugim in nastop je bil v prvi fazi zelo energičen. Dayglo Abortions so igrali pesmi iz celotnega opusa in publika se je temu primerno tudi odzvala, pač na bolj znane komade je bilo pod odrom več akcije. Na polovici koncerta se je publika fino segrela in na plesišču se je zgodila manjša punk rock zabava. Dayglo Abortions so servirali komade, ki so žanrsko skakali od starega primitivnega hardcore punka pa do bolj melodičnega punkrocka. Opaziti je bilo tudi kakšne heavymetalske vplive, ki pa niso bili bog ve kaj.

Tudi  Dayglo Abortions so igrali pretirano dolgo, mislim da več kot uro, kar je bilo absolutno preveč za takšen žanr, saj je na koncu zvenelo vse isto. Po drugi strani pa je potrebno spoštovati strice, ki so pri svojih letih odigrali enourni hardcore punk koncert, publika pa se je zabavala z njimi do konca.

Splošno gledano je bil koncert dober in tudi obiskanost ni bila „švoh“. Publika je dobila konkretno dozo hardcore punka, no skoraj da preveliko dozo, ampak od prevelikega odmerka HC-ja ni še nihče umrl.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.